Čemu?

Nekaj počnemo, ker imamo za to razlog.
Motiv, rečejo. Motiv je tisti, ki nas spravi v akcijo. Razlog, da dvignemo rit.
Motivu bi se lahko pravzaprav reklo: motiva_kcija.

Zato, na primer, kosim travo; ker je že visoka.
Nekaj si skuham, ker sem lačen.
Besnim, ker mi je nek kreten včeraj ...
Razmišljam, kdaj me bo vw pustil na cesti, ker ima že 420.000 km.
Kuham jezo, ker mi je nekoč ... nekdo ... 
Itd.

To, kar delam/mislim/čutim zdaj, ima razloge v mojem preteklem nekoč.
Obstaja pa še en, prihodnji nekoč:

Ne kosim trave, da bodo zrasle marjetice.
Ne bom si skuhal, da bom držal dieto.
Učim se angleško; da lahko potem preberem tudi kaj, česar ni v slovenščini ali nemščini.
Grem na delovišče, da si bom z denarjem, ki ga bom dobil, lahko kupil/privoščil ...
Mučim se s prevajanjem teksta, da bo(m) nekoč prepričal direktorja, in da ga bodo igralci z užitkom govorili na odru.
Itd.

V bistvu smo se o tem učili že v petem razredu osnovne šole: vzročni in namerni odvisnik.

Že vse življenje sem odvisnik od odvisnikov.
Ugotavljam, da sem pol življenja bolj kot ne navlekel na vzročne.
Zdaj se mi zdijo vse bolj zanimivi namerni.
Najbrž sem v drugi polovici ;-)

Ampak, pazi zdaj to:
Pri vzročnih je fajn to, da so vedno krivi drugi.
Pri namernih pa je hudič v tem, da sem vedno sam.

Presneta samo!odgovornost.
Sam moraš imeti svoj odgovor.
Še več: sam si celo moraš postaviti vprašanje.

Čemu že ... nekaj počnem, mislim, hočem, nočem ...?

To se mi zdi za začetek res fajn vprašanje.