Dekleta

Nekoč, davno, je Tadej rekel nekaj, kar se mi je zdelo (takrat) točno: "Vsak ma samo en cilj: da svojega merdžota čim prej sparkira v garažo."

Uspešno, sparkira uspešno, bi dodal. Brez da od parkiranja ves razvnet razbije štok, porajsa celo levo ali desno stran ali odlomi šepgel.

Uspešnega se počutim, če naredim nekaj, na kar sem ponosen.
Recimo, zdaj: pomisil sem, da tega poglavja raje 'ne bi odpiral'. Zato, ker je preoosebno. Pa ga bom; sparkiral na zato.si.

Nekoč sem ukradel knjigo. V resnici dve.
V srednji šoli je bilo, v naši knjižnici. Knjiga pa: Stanisavski, Sistem I in II. Zvezke III, IV, V in VI sem si kupil pri prijazni gospe (Babnik se mi zdi, da se je pisala) v MGL-ju. I in II pa sta bila že dolgo razprodana. Jaz pa z idejo, da bi šel na AGRFT ... Tam je Stanislavski sigurno Biblija ... Biblijo pa moraš imeti na nočni omarici.
No, in nekega dne, ko je prijazna knjižničarka Dorica imela ravno nekoga pri pultu, - jaz pa sam med policami -, ...

Čez mnoga leta me je šola - pazi zdaj, bi rekel Peter Boštjančič - kot nekdanjega pridnega, vzornega (!) in uspešnega dijaka povabila na pogovor. Kaj pa vem, ob kakšni priložnosti; že kakšen projektni teden ali izbirne vsebine. No, nekaj pač, ko pouk odpade.
Pa sem povedal zgodbo o Stanislavskem I in II, potegnil knjigi iz nahrbtnika, priznal svoj greh, in ju vrnil.

Eto, to se mi zdi uspeh: da narediš nekaj, kar najraje ne bi, ker te je sram in strah in nimaš jajc. Veš pa, da je prav. In da jajca še imaš.

Aja, dekleta: Dol nisem dal vseh, ki sem si želel, da bi jih. Če je to merilo "uspeha". Če si že želel/a to slišati.

Sicer pa, ja: eni sem nekoč med poukom francoščine v zadnji vrsti pod klopjo na skrivaj pletel dolg šal. Same leve in desne. Čez več kot dvajset let sva se dobila na pijači in imela ga je okoli vratu. (Ne, ni bilo poleti.)

Neki drugi sem naredil foto-knjižico portretov v škatlici vžigalic. Kontaktne kopije negativov. Tisti, ki ste iz prejšnjega stoletja, boste vedeli, o čem govorim. 24 x 36 milimetrov. Kopije sem lepo izrezal, zložil, zlepil s selotejpom po robu in sparkiral v šibično škatlico Drava Osjek. 

Tretji sem posvetil diplomsko nalogo. Tisto, s katero sem na zagovoru pogrnil. Naslov sem ji dal: Kikirikiiii. Ne, ne, ne čisto brez veze. Bojan Emeršič je v Jovanovićevih Plejbojih v nekem ključnem trenutku namreč zakikirikal. Zato Kikirikiiii.

Četrto sem potem, ko sva se že nekaj mesecev imela res fajn - fajn v ozki pojstli študentskega doma na Ilirski, ko cimra ni bilo doma; fajn na sprehodih na ljubljanski grad; fajn na pijačah v Unionu ... prihajale so počitnice - vprašal, če greva na morje. Poreč, recimo, ali pa Umag, Stella Maris, Savudrija ... Do tja sem obvladal "našo" obalo.  "Zakaj pa bi šla midva na morje?" je odgovorila. Takrat sem skužil, da lahko seksaš, pa zato ne rabiš iti na morje. 

Madonca, tudi teh zgodbic se je nabralo ... ugotavljam zdaj.
Ja, nič, morda jih bom kdaj pritipkal iz spomina.