Da bi gledališče bilo usidrano pri ljudeh mesta, potrebuje ansambel: potrebuje umetnike, ki živijo v tem mestu, ki sodelujejo pri mladinskem gledališkem klubu, ki lahko gledališče ponesejo v šolo, ki so ukoreninjeni v socialnem okolju, ki so občinstvu na razpolago. In da gledališče razen ob premieri ni mrtvo, potrebuje repertoar, ki je sposoben ponuditi raznovrstnemu občinstvu program različnih dimenzij. Potem gledališče ni "event", temveč šola zaznavanja, svobodno polje zametkov svetovja, laboratorij medčlovškega eksperimentiranja s čisto konkretnim referiranjem na konkretno okolje, forum družbenega skupnostvovanja. Takšno gledališče od občinstva zahteva tudi poznavanje umetniških zakonitosti igre, vajo v uporabi inštrumentov gledališkega laboratorija, kar je v komercialnih "event-produkcijah" le redko. Zato je gledališče brez ansambla in repertoarja komaj v stanju izpolniti tisto družbeno funkcijo, ki jo gledališče v Nemčiji še zmeraj čuti.

Detlef Brandenburg

D. Brandenburg (1964 - 2022) je bil dolga leta urednik revije "Nemški oder", ki jo izdaja Združenje nemških gledališč. Vsebina je iz leta 2010, ko je v Nemčiji potekala živa debata o tem, ali so gledališča z ansambli potrebna, ali bi bili dovolj samo projektni teatri, z nestalnimi igralci (najetimi za eno "storitev"), ali je smiselno zlivanje in združevanje ansamblov in gledališč različnih mest ipd. D. Brandenburg je odločno posegel v debato z zgornjo mislijo. 

.**
Fotko sem naredil leta 2020 na pregledni razstavi akademskega slikarja Jirija Bezlaja v Mestni galeriji Ljubljana ob njegovi sedemdestletnici.