Predvsem sovražim igralce.
Ti se nikoli ne obnašajo kot ljudje. Samo mislijo, da se.
Nekateri dobri se, nikakor pa ne tako, da bi bilo za gledalce zabavno. In če je kateri igralec zares dober, potem takoj opaziš, da VE, kako dober je, in to vse pokvari.
Sir Laurence Oliver, na primer. Videl sem ga v Hamletu. Lani je D.B. peljal Phobe in mene gledat to predstavo. Najprej naju je pogostil s kosilom. On je predstavo že videl, in po tem, kako je o njej govoril pri kosilu, sem tudi sam komaj čakal, da jo vidim.
Vendar nisem tako užival.
Enostavno ne razumem, kaj je pri siru Laurenceu Oliveru tako čudovito, to je to. Strašen glas ima, in vražje čeden tip je, in tako prijetno ga je gledati, ko hodi ali se bojuje ali kaj jaz vem, vendar še zdaleč ni bil tak, kakor je o Hamletu govoril D. B. Vse preveč je bil podoben nekakšnemu prekletemu generalu, ne pa žalostnemu, zjedkanemu in sumničavemu tipu.

Iz romana: Varuh v rži