Včasih slišimo, da je gledališče luksuz. Potemtakem je tudi vlada luksuz. Kdaj pa kdaj se sprašujemo, kateri luksuz bi lahko lažje pogrešali. Jaz seveda nisem proti vladam, temveč sem za luksuz. Ni nepredstavljivo, da bi gledališče ustvarjalo dobiček. Ampak načeloma ni naravnano k temu. Donosnost in sposobnost preživeti samega sebe nista odločilna kriterija umetnosti. Gledališče je nujna in nenadomestljiva dimenzija našega življenja, našega sobivanja, naše kulture. Cela regija, večje ali manjše mesto bi lahko izgubilo svoj identiteto, če bi bili prisiljeni zapreti svoje gledališče. Če bi hoteli opustiti tradicije in regije naše raznolike, žive gledališke krajine, če bi hoteli opustiti načelo javnega financiranja naše kulture, potem bi bili s svojo kulturo in s svojim pojmovanjem, kaj je biti človek, na koncu.

(Richard von Weizsäcker je bil od 1984-1994 nemški predsednik.. Nekega večera, ko sem kot študent čakal pred Schaubuehne, če bom dobil kakšno poceni "restkarte", se je pripeljal z ženo v črnem mercedesu. ... Prizor se je ponovil, letos junija, pred Deutsches Theatrom, a tokrat ...- o tem kdaj drugič.)

***

Fotografija: dvorana Hrvatskega narodnega gledališča v Splitu