Tag: Andrej Plajnšek

Moral sem na pošto. Čakalo me je priporočeno pismo. Tisto, ko poštna uslužbenka najprej odtrga listič, ti pa moraš gor napisati dan in mesec z besedo in se podpisati. In potem še enkat na tablici ob okencu, in potem ga dobiš, pisemček.

Bil sem dobre volje.
Za mano so bila tri fajn predajanja. Dve v Mariboru v Kulturnem inkubatorju za odrasle in eno za šolarje na Ptuju.
Predstavljal sem, kako se predstavlja in pokazal nekaj idej, kako se da generirati še več idej.
Vse skupaj sem pri sebi "knjižil" pod alinejo "okeeej" in pravim, zavoljo tega sem bil dobre volje.

Pa sem ves tak, dobrovoljen, gospo na pošti vprašal, ali ve, zakaj moram dan in mesec napisati z besedo. Tega res nikoli nisem razumel.
V hipu me je preblisnilo, da bo vprašanje doživela mogoče čisto narobe, kot da se "kaj bunim". In imel sem prav. Videl sem, da ji ni prav, kaj jo sprašujem.
Mogoče bi moral dodati besedo mogoče: Ali mogoče veste, zakaj moram ...
Ali mogoče še bolje v množini: Ali mogoče veste, zakaj moramo ...

Klinc, zdaj je, kar je. Izrekel sem. Tu lejt.
Gospa je nekaj listala po mapi in kakor nekaj iskala, da bi pridobila na času. Kot na garminu; preračunavam. Videl sem, kako razmišlja, kaj naj mi reče.
Razumel sem: verjetno si je želela, da greva dalje, preskočiva to temo in končava zadevo, pa je.
Jaz pa dobre volje in v nastavitvi za se menit.
- Ne, ne, res me zanima, če mogoče veste, zakaj je treba napisat z besedo dan in mesec, nikoli nisem razumel, pa bi me res zanimalo, ker ne štekam ...

Nikoli nisem razumel in nikoli vprašal. Najbrž zato, da ne bi izpadel butelj ali pa težka, tečna stranka, al kaj vem, zakaj že ne.

No, kakorkoli: ni mi več uspelo obrniti vso stvar "na lahkotno".

- Tako je po zakonu, mi pravi prijazna gospa.
Uf, valjda, saj vem, da to ni njena kaprica, in da si nič takega ne zmišljuje in nič takega noče od mene, ji povem. Konec koncev sem tako reč podpisal že nešteto krat.

- Ja, ja, pravim, seveda, gotovo je zadaj kak predpis ali celo zakon, ja, to si mislim.
In samo upam, da bo začutila, da nimam ničesar proti njej. Ker bi resnično res rad samo skapiral. Nikoli nisem vprašal. Pa čeprav so me doma od malega učili, da vprašati ni greh. Zakaj ne bi, danes, ko sem dobre volje, za mano pa ni nikogar, nobene vrste, vprašal gospe ...? Pa sem pač jo.

Jasno, podpisal sem se, ne več težil, se zahvalil in šel. (Bilo je nekaj od Fursa.)

Ko sem zapuščal pošto, sem pomislil, da se mi je nedavno zgodilo čisto isto na smetišču.
Pripeljal sem smeti in šel plačat, kar so mi stehtali in kar sem zmetal v kontejnerje.
Potreboval bi položnico, ki jo izda podjetje, ki nam odvaža smeti. To sem vedel. Pa sem jo (spet) pozabil. 
Zato sem najprej takoj, nemudoma gospe na blagajni preventivno povedal:
- Gospa, položnica za pretekli mesec - je plačna ... sigurno.
Prepričan sem bil, da položnico potrebuješ, da dokažeš, da imaš poravnane račune.
- Ne, ne, pravi gospa, rabim položnico vseeno.
- Pa saj lahko v sistemu vidite, da je plačano.
- Ne, ne gre zato, če je plačano, vam pravim; rabim položnico, številko položnice.
- Gospa, povem vam ime, priimek, prebivališe, in vi pogledate v sistem in sigurno boste tam videli številko položnice.
- Ne, rabim jo fizično, tu, da jo mate s sabo, vašo položnico.
- Zakaj?
- Tako pač je.

Sicer vedno prijazna gospa mi v nadaljevanju gre znova na roko - ne vem, če bi smel to napisasti - in mi zaračuna 11 eur in jaz sem srečen, da lahko zaključim svojo smetiščno trans/akcijo, čeprav nisem imel pri sebi položnice. Samo avto še moram preluftati, ker smrdi ko tajfl. Nekaj se mi je razlilo iz ene vreče in zdaj smrdi res za kozlat. Čez vikend se mi je lepo to spacalo v avtu (v soboto sem mel čistilno akcijo, v ponedeljak pa na odpad). Hvala bogu je bil še en vroč sončen dan, da sem se do mesta vozil z obema šipama dol. Do doma se je avto preluftal. Ali pa moj nos adaptiral.

Štorijo sem povedal sinu in ga vprašal, ali on šteka, zakaj rabiš kljub vsem bazam podatkov in sistemom in računalniškim podporam fizično položnico, ko prideš oddat smeti. 

- Ata, pa saj to je logično, pravi. Sicer bi si ti lahko zmislil, da si nekdo drug, da stanuješ na naslovu od bilo koga in oni bi vpisali tvoje smeti v njegovo kvoto ... (In ta kvota potem mesečno kumulativno ne sme preseči neke višine itd.)

O, džizus, jasno, logično! Lahko bi pripeljal smeti in povedal npr. sosedov naslov. Ter tako zanetil medsosedski spor, ali, kar bi bilo še huje, transgeneracijsko vojno!

Tako so stvari enostavne in tak butelj sem včasih, ko ne štekam osnovne ideje, ki je zadaj.
Tako da vas zdaj resnično sprašjem: kdo ve, zakaj dan in mesec z besedo?
Inkubiram to vprašanje že nekaj časa, pa mi ne privre noben prepričljiv odgovor.

Najbrž je zadaj nekaj tako logičnega kot pri smeteh. Hvala, če kdo pove, v čem je finta.

Moče pa sem zaradi PIVA, ki se tudi že nekaj časa vari v meni, rahlo omejenih kognitivnih kapacitet.
Lahko pa, da se s tem samo tolažim. In je temu tudi brez piva tako.

***

P.s.
Če ne bo vedel nihče odgovora, vem, koga bom vprašal. Prijatelj Andrej Plajnšek je stara PTT džomba. Pride na premiero. ... No, če mi bo hotel povedati, potem ko bo na predstavi videl, kako Oče (Gojc) benti čez uradnika PTT-ja ...

***

P.s.p.s.

Čez nekaj dni se je oglasil prijatelj Franjo Levstik, ki pravi, citiram:

"Da te rešim »muk« v zvezi s pisanjem datuma z besedo 😊.

Datum se mora pisati z besedo zato, da se na tak način zmanjša možnost napak. Če napišeš datum s številkami, obstaja nevarnost, da bo to nečitljivo in je potem vprašaj, kdaj (na kateri datum) je bila pošiljka vročena. Včasih je to zelo pomembno, ker je so od tega lahko odvisne tvoje pravice ali obveznosti. Ko potem ta rok poteče, lahko izgubiš kakšno pravico.

V glavnem, ko napišeš datum z besedo, je veliko večja verjetnost, da se nedvoumno ugotovi za kateri datum gre.  To je to. 😊"

Ko sem nazadje delal v Kopru, sem se s Ptujčanom Andrejem videl večkrat kot nekoč, ko je še živel na Ptuju.
(Andrej zdaj že pol življenja živi v Kopru.)

Čisto me je “sezul”, s tole fotko spodaj.
Andrej je namreč nor na gledališče.
No, in tako ima v svoji sobi na vratih tale plakat; plus pripadajoči gledališki list:

... Zato.-jevske Krčmarice iz leta 1995! Takrat je bil dijak - počitniški poštar na Ptuju. Danes je šef pošte na Obali.

***

Pred dnevi je Andrej pripeljal na Ptuj dva svoja prijatelja: sina dr. Jožeta Potrča - ja, tistega, po katerem se imenuje naše bolnišnica, pa Potrčeva cesta, pa Mercator na Potrčevi ;-), in vnuka jezikoslovca Matije Murka. (Še bolj točno, pripeljaj jih je vse skupaj iz Kopra Murkov pravnuk Žiga.)

Najprej smo obiskali bolnišnico.
Direktor Voda ju je prijazno popeljal po zgradbi in slišali smo marsikaj novega in zanimivega o “Južeku”, - dr. Jožetu Potrču, ki so ga reveži, ki jih je zastonj zdravil po vojni, imeli zelo radi. 

Potem so nas pričakali pri Sv. Urbanu (Destrnik), v občini, kjer sta bila oba rojena. Potrč v Vintarovcih, Murko v Drstelji.
Na viničariji (naslovna fotografija) je bilo poučno. Ocvirkovak prima. Žametna kapljica v kupici pa tudi zelo.
Še Franc Pukšič, ex župan, je prišel pozdravit oba gospoda, potem pa na ves glas jadrno odfrčal proti Mariboru na soočenje na bekateve. Z volilnim “razglasom” na avtu; kot nekoč Marlizz na Ptuju. Ali pa Ivek Kramberger. Še pomnite, tovariši?

V Drstelji smo obiskali Murkov muzej.
Gospodar Janez Ivan, ki je 40 let delal v Švici, je “na svojo roko” - dobesedno s svojimi rokami in s svojim denarjem opremil spominsko sobo, posvečenu velikemu jezikoslovcu. Navdušen sem bil nad tem, kar sem videl. Predvsem pa nad domoljubjem človeka, ki je s 17-imi leti odšel v Švico s trebuhom za kruhom, po upokojitvi pa si je rekel, da bo sam naredil Murkov muzej.
Domoljubje - če kdo želi videti, kaj to v resnici pomeni, naj obišče gospoda Janeza v Drstelji. (Pokličite ga na: 031 857 310, piše na njegovi vizitki, ki nam jo je dal; pravim zato, da ne bi kršil zdaj kakšnih gprdjev al kaj so že bili. Vredno ogleda!!!!)

Na fotografiji od leve: Žiga, pravnuk Matije Murka, Plajšnškov Andrej, Aleš Murko, vnuk Matije Murka, Vlado Potrč, sin dr. Ivana Potrča, in SMS. Kako se zdaj to napiše: foto(aparat) - v bistvu: telefon. Tazelenega pa je pritisnil: Janez Ivan Žumer.

Županja Destrnika nam je pokazala razgled z balkona njihove sejne sobe.
In to že moram reči: zaradi tega pogleda bi bil njihov svetnik; če ne za več, pa vsaj za pet minut. Za par fotk, ki bi jih naredil. V radiusu 180 stopinj se je ponujal namreč prekrasen razgled na dolino, ptusjko morje v daljavi, Haloze v ozadju ... 
Prijazni Destrničani so nam poklonili monografijo o njihovem kraju.

Danes pa sem dobil klic in povabilo na predstavo njihovega sokrajana Aleša Štegra.
Z veseljem torej delim link na njihovo prireditev v upanju, da prispevam kakšnega gledalca, ki bo tole prebral in se odpravi med prijazne ljudi. Tako je namreč rekel gospod Potrč: "Vidi se, tukaj živite prijazni in srečni ljudje."

***

Hvala, Andrej, da si me vzel “s sabo” na tale izlet. Gospoda sta pripovedovala krasne reči o njunih prednikih. Pripelji ju še kdaj!