Tag: Dušan Fišer

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

Mladost na stopnicah je bil naslov nekega mladinskega filma nekoč ... Se spomnite?
Včeraj sem bil na stopnišču Fuerstove hiše (nekdanja 'stara policija', za tiste, ki smo "nekdanji" ;-)
Tam nas je čakala mladost na stopnicah.

Ptujska gimnazija ima tudi umetniško smer. Vem, da veste. Ne vem pa, če veste, da se umetniški razred pogosto deli. Ne, ne le na tiste, ki hodijo k angleščini ali nemščini (ali italijanščini itd.), pač pa elementarno na a) likovnike in b) gledališčnike/filmčnike.

Ker pa vsi odrsali že vemo, kaj pomeni pregovor naših nekdnajih somečanov - Rimljanov non sholae sed vitae discimus, - da se namreč ne učimo za šolo, pač pa za življenje - poskuša šola dijake čim prej korak po korak "usmerjati v življenje". Ali podpirati za življenje. Kaj pa bodo konec koncev z znanjem, če ne z njim kaj naredi, spremenili, "intervenirali" v jutrišnji svet. In naš svet - kot vidimo - potrebuje veeeeliiiiiko dobrih intervencij. 

Tako; zdaj smo pa pri mladih likovnikih na stopnišču Fuerstove hiše.
Imajo svojo prvo, pravo, javno razstavo! (Odprata bo do aprila prihodnje leto.)
Koliko različnih stvari jim hodi po glavi! Kaj vse opažajo, kaj si mislijo, kako doživljajo to, kar vidijo.
Vse to se lahko vidi na tem stopnišču, v tej lepi meščanski hiši, kjer so me nekoč pošteno obdelovali. Ampak to je druga tema.

Gospod Gerhard Fuerst, lastnik hiše, ki živi na Dunaju, je poslal prijazne pozdravne besede, ki smo jih slišali na otvoritvi. Kako lepo, da svoje hiše ni "dol zaprl", zabil okna, namestil kamere in adijo marija. Ne, odprl jo je za številne ustvarjalce, mlade, glasbeno šolo, bend, atelje in kaj vem, kaj vse še.

Nazaj k dijakom, ki razstavljajo.
Seveda ne vem, kaj bodo počeli v življenju.
A dajali bodo obliko stvarem. Ker vse, kar je, ima obliko. Steklenička za parfum, radkapa na avatu, telefon v roki, žlica na mizi. Vse okoli nas je lahko bolj ali manj lepo. Ali samo funkcionalno. Ali funkcionalno plus lepo.
In dijaki - likovniki so raziskovalci lepega. Opazovalci lepega (ko se učijo o zgodovini umetnosti, pa kasneje pri filozofiji o estetiki) in hkrati neposredni proizvajalci lepega. Potem pa lahko lepota dela naš svet, naše okolje.

Neskončno se veselim prihodnjih razstav in vsega, kar še pride. Prišlo pa bo še veliko!
Mentorja Tomaž Plavec in Dušan Fišer sta lahko ponosna na svoje delo. Ker se to vidi v delih dijakinj in dijakov.
Ti pa so lahko ponosni nase. Občutljivi so, domiselni, ustvarjalni, vešči, in predvsem: učljivi.

Zaradi ustvarjalnosti mladih sam verjamem, da bodo stvari v prihodnje na marsikaterem področju lepše in boljše. Življenje je na njihovi strani in oni ga znajo opazovati, "predelovati" in iz njega ustvarjati novo, lepo, zanimivo, začudujoče.

Aja, pa še to:
Kako lepo je bilo videti očete in mame, in brate, sestre, ki so prišli pogledat razstavo svojih ...!
Pogovarjal sem se z nekim dedkom, ki je bil ponosen na vnukinjo; neko mamo, ki sicer meni, da nima filinga za umetnost, ... hčerka pa nasprotno za kar več zvrsti umetnosti ... Hočem reči: ta pozornost, ta ljubezen staršev do otrok, to je tisto, kar njih "zaliva", iz česar lahko rastejo. No, in tam je bilo tudi nekaj učiteljev; ki jim sploh ne bi bilo treba priti. Ne po službeni dolžnosti. Najbrž razredniki, učitelji drugih predmetov ... Tudi oni, učitelji, "zalivajo", kolikor lahko. Tako mladi (ustvarjalci) počasi previdno pokažejo, kar je v njih; previdno in nežno, kot bodo kmalu prvi zvončki.

Nova razstava v prostorih Galerije mesta Ptuj je taka, da ...
Če si ljubitelj/ica likovne umetnosti, potem lahko kar nehaš tole brati. Itak boš šel/a tja, (kamor bi rad s svojim pisanjem "napotil" še druge).

Če vam je všeč gledališče - priporočam ogled razstave Perino & Vele v Galeriji mesta Ptuj. 
Videli boste nekaj razstavljenih del, ki so tako rekoč potencialna prizorišča za kak dialog, kakšno zgodbo, kakšno gledališko dogajanje. Če bi sam bil dramatik, bi vzel v roko pisalo, sedel in pisal ob gledanju razstavljenih del svojo dramo. Na fotografiji recimo trije fotelji. Kakšne osebe bi lahko sedele na njih? Kaj bi se pogovarjale? Kaj bi se zgodilo z njimi?

Če vam je všeč človekova ustvarjalnost (ideja, plus veščina, plus pozitivna rutina), opazovati, kaj lahko naredi iz običajnega papirja - izvolite na to isto razstavo. (Madrac na zgornji sliki je, ja, ene boste verjeli, iz papirja. V nekem drugem prostoru visijo vzmetnice iz papirja na jeklenih vrveh.)

Če vam pa je všeč fiskultura, fitness in telesna vadba, pa prav tako: na isto razstavo! Vsak od pocinkanih zabojev na sliki spodaj, ki je del postavitve v glavni dvorani razastaviša, tehta 75 kilogramov. 
Nekdo jih je moral prinesti po štengah gor, v tretji (četrti?) štuk, zložiti, sestaviti. Več kot petdeset jih je v tej kompoziciji. (In jih bo moral ob koncu razstave spet razstaviti in odnesti.)
Trikrat lahko ugibate, kdo je bil - in bo - ta nekdo.

Razstavo so na Ptuj pripeljali Dušan Fišer, Jernej Forbici in Marika Vicari. 
Kako krasno, da jih imamo.
Ker tako lahko vidimo, česar sicer zelo zelo zelo verjetno ne bi. (Sam se že nisem  - in se najverjetneje tudi ne bom - peljal v Benetke, kjer sta/bosta Perino in Vele razstavljala v okviru bienala.)

Ja, umetnost še kako vpliva na okolje in prostor. 

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.

Tole, kar boš prebral/a spodaj, sem - sodeč po kontekstu - napisal na svoj FB najverjetneje nekje v tem času, konec poletja 2018. Pred petimi leti torej.
Pred petimi dnevi sem zapis zagledal kot deljen spomin na FB zidu prijateljice Vitoslave (ali je bilo pri Dušanu?). Pa sem ga šel prebrat.
No, in zdel se mi je še zmeraj za današnjo rabo, zato ga danes (s par popravki) objavim še tukaj. Pri sebi.
Sem bil nekoč ne-pri-seben? ;-)

Ptuj v 4K, kaj štiri, 5K kvaliteti

Ko bom velik, bom šel na morje septembra. Ker bom ves julij in avgust preživel na Ptuju. Kot turist.

Srečen sem, da živim na “totem našem Ptuji”. Hvala vsem, vsakemu posebej, ki ste to poletje znova naredili Ptuj za prestolnico kulture. Preveč bi bilo, če bi našteval vse. (Itak sem v svojih zapiskih predolg, vem.) Pa še marsikoga bi spustil. Ko rečem torej “hvala vsem”, tudi mislim: vse.

Glejte, še malo, pa se bom “lokalnoskupnostno” izpel, povedal, kar sem ‘mel, zato bom skrajnostno vesel, če boste še imeli le še malo potrpljenja z mano.

In bom kar strnil: Ker se bomo novembra odločali, kdo bo upravljal s tem mestom naprej, predlagam, da nekega lepega dne dobi mesto v uradnih mestnih vizijah - in to kar na prvem mestu - naslednjih 5K:

1. K kot Kultura

Trenutno v uradni občinski viziji (str. 49) piše na prvem mestu namreč - veste kaj? Tole:
“Mestna občina Ptuj – mesto poslovnih priložnosti. Z ustrezno podporo potencialnim investitorjem in obstoječim podjetjem bomo zagotavljali gospodarsko rast in s tem ustvarjali nova delovna mesta.”

Tvegam zmoto in povem direktno: Kultura je na Ptuju naj/večja priložnost. Zato: kulturo na prvo mesto.
“Kultura je vse, kar ni natura”, sem nekoč prav na Ptuju slišal reči akademika Matjaža Kmecla.
Dež, ki pade z neba, je natura; ko dežne fotke ujame v fotoaprat recimo Dušan Gabrovec ali Vitoslava Cafuta ali Boris B. Voglar ali itd. ... , je to kultura.
Kamen je natura. Ko ga obdela kipar Viktor Gojkovič ali .... itd., je to kultura.
Črke A in E in I in O in U so fizična natura. Ko jih pregnete pesnik Šteger ali ... itd., je to kultura.
In Ce in De in eF in Fis so prav tako glasovi. Ko pridejo iz grla, tistih srečnih, ki jih je obiskala muza muzike, Mladen Delin ali ... itd., je to kultra.
Natura - malo farbe v tubi. Ko jo namala Dušan Fišer ali ... itd., postane to kultura.
Natura je mladost. Ko v roke jo dobi pa Branka Bezeljak ali ... itd., postane to kultura.
Koruzno ličkanje - natura. Ko ga v kostumsko kreacijo obdela Stanka Vauda Benčevič ali ... itd., je to kultura.
Natura je kos zemlje. Ko jo kultivira kmet, izrase iz nje kultura.
Natura - grozd; kultura - vino.
Pšenično zrno, klas - natura, kultura - Dobrote slovenskih kmetij s Petrom Pribožičem; denimo.

Ne bom našteval dalje; upam, da sem znal povedati poanto: Prvi K naj torej znak bo za kulturo.

2. K kot Kreativa

Ljubim tole tujko. Ker me sili, da se učim njenega jezika. (Najslajše in gosposko je poljubljanje z njo dejansko po francosko - la creativité.)
Kreativa je tudi to, kar počne Davorin Gabrovec & Co. v Trieri d.o.o. ali ... itd. Tudi v podjetu torej.
Ker brez creativité ni iznajdbe, ni novega, ni inovacije, ni razvoja.
Kreativa je vse, kar si novega izmisli in na svet postavi ljudski um.
Kreativa je, če to, kar smo dobili z dediščino, pokažemo na nov, na svež način. Muzej, recimo, nam jo pokaže, često.
Kreativa je, če šolarji sami sestavijo proslavo svojo staršem, šoli, sebi v veselje.
Kreativa je izmislek, novo, še nikoli videno in jasno, tudi negotovo.
Kreativa je, ko vprašamo se: Bi šlo morda pa še kako drugače?
Zato je kreativno tudi to, kako je Boštjan Vauda oblikoval Puhovo kolo v krožišču. Ker lahko bilo bi čisto običajno in brez veze. Kot so mnogi drugi že rondoji. A njegov, se pravi Puhov, ni. Ker vmes je imela prste creativité.
Kreativa je ta naš neutrudljvi Tinček. Ptuj TV, se ve.
Kreativa je lahko frizer, recimo Fenos i te de. (On pa itak sploh in še posebej.)
Še politik je lahko kreator, in še kako. Le spomni se na bukef, haloško drevo, Boštjana, ptujskega poslanca.

3. K kot Konstruktiva

Kako prevesti tole grozno tujko? Naj bo: gradljivost.
Lahko gradiš, lahko pa rušiš. 
Pri prvem se lahko zaj. sam, pri drugem j.-eš druge.
A tu velja ne pozabiti:
Če hočeš narediti palačinke, bo treba jajca najprej vendarle razbiti.
Zgraditi, dograditi, kaj dodati, primakniti in na koncu skupaj proslaviti. To je zame konstruktiva; končen cilj, namen, vizija: najboljše kar smo zmožni, naš skupek in presek.
Razbita jajca motijo me manj, če vem, zakaj. Če bo na koncu palačinka z marmelado, fajn.

4. K kot Kolaborativa

Co in laborare. So in delovanje.
Deluj(e)mo skupaj. Vsak zase je preprosto p. dim. (Oprostite, ker v javnosti kadim. Odprtih smo prostorov v glavah, se tešim.)
Vsak zase zmore komaj kaj. Vsi pa znamo vse. Ker vsak kaj ve. In če skupaj stopimo in si roke podamo, znamo vse, kar je treba znati. 
Vsi skupaj znamo ravno prav dovolj za vse, kar si iz/misliti pač znamo. (Pa spet sva tukaj, Ptujec, pri poglavju: kreativa.)

5. K kot Komunala

Komu najprej komuno, veselo, Ptujci, ... ;-)
Komunalno je to, kar je od komune.
Komuna je skupnost. Tam nekje od francoske revolucije naprej. (Popravite me, prosim, časoslovci prejšnjih časov.)
In skupnost je krasna beseda. Prvič, ker nam razna FB skupnost, socialnna omrežja in vse, kar e-je, vse bolj in bolj preseda.
Kajneda? Vse redkeje vidimo soseda.
Drugič, ker smo ljudje pač bitja, ki v skupnosti žive. In ne kot šakali. Ali volkovi. Da to ni vedno lahko, vidimo, kajne.
A druge ni: le skupaj da se upati na kaj.
Ker že beseda to pove: smo skUPnost, množica ljudi, ki UPa.
Lokalna skupnost.
V primeru našem, ptujskem, skupnost seveda najraje po lokalih zaseda. Kar je kakopak čisto prav in prima. (Že zategadel, da vsili kakšna se uboga rima.)
Komunalno -> skupnostno -> lokalno.
Tu smo.
Sicer je svet, odkar je splet, neskončno majhen. Lahko v sekundi smo v Sidneyu, Cunkovcih, New Yorku, Prvencih al Strelcih ..., a v živo, čisto analogno in povejmo po domače: tako, človeško, smo lahko le zmeraj tu, lokalni, skupnostni in komunalni.
To, kako, na kak način smo Ptujci skupnost, nas v biti dela to, kar smo. Da si nismo tujci. Dokler pač smo.
In smo, nemalo, Ptujčani kot skupnost točno to, kar smo dobili od nekoč.

In hočeš nočeš, sva spet končala pri kulturi, bralec.
Pri delu in pridelku rok človeških, uma in srca ter predvsem - upanja.
Upa pa ni brez zaupanja. (Vem, tudi ne brezupa.)
Zato zaupajmo.si

samo občan Samo

P.s: Hvala, da imate potrpljenje z menoj. Samo malo še; tam nekje do konca novembra, decembra, ko bom verjetno še kakšne krati mislil (na) Ptuj. Do takrat bom povedal, vse, kar imam povedati. In potem bom verjetno končno tiho. Tisti, ki pa vam že grem na živce, pa se spomnite Tomaževe pesmmice: Saj po novem, saj po novem, saj po novem letu ...

***

Pet let je minilo kot da rečeš keks.
Na FB ne objavljam več (direktno).
Ptuj je po zaslugi mnogih še zmeraj v 5K kvaliteti.
In to je to. Kaj bi še?
Treba je le priti in nauži(va)ti se.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.