Tag: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.

Zdi se mi, da ta slika pove več kot bodo zdaj moje besede.

Rudi je bil gospod. To smo slišali sinoči večkrat.
Priznani slovenski aforist Milan Fridauer Fredi in Knjižnica Ivana Ptorča Ptuj sta pripravila večer, posvečen Rudiju Ringbauerju.

Nekateri Rudijevi someščani so prebirali njegove aforizme.
Fredijevi prijatelji-aforisti pa svoje.

Večer je povezovala Nevenka Dobljekar, o aforizmu kot literarni obliki je spregovoril dr. David Bedrač.

Občutek imam, da se bo iz tega večera sinoči še kaj razvilo.
Beseda je namreč dala besedo in slišati je bilo:

Kaj pa, če bi bilo na Ptuju bienalno srečanje slovenskih aforistov?

Kaj pa, če bi podeljevali Ringbauerjevo nagrado?

Kaj pa, če bi stopili skupaj, Fredi, knjižnica, Občina, gledališče, dijaki gimnazije-igralci bi brali aforizme ...?

Tovariši, a se vam ne zdi, da gnili kapitalizem noče in noče segniti?!
Rudi Ringbauer

Rudi je bil zame veseljak, kulturni zanesenjak, dobričina, zvest obiskovalec kulturnih prireditev, topel človek.
Bil je idealen gledalec. Prebral je vse živo, poznal je vse živo, imel je občutek za lepo, dobro in pravično.
Tisto, kar je celo življenje zbiral in imel nadvse rad - slike -, je podaril: svojemu mestu.

Pod črto:
Ptuj je bil sinoči velemesto: V knjižnici "Rudi"; v kinu je Mladen Dolar predaval o filmu; pri Vladu v galeriji v Strnišču otvoritev fotografske razstave; v gledališču je tudi bilo nekaj (Peter, prosim, dopolni me, ne vem namreč, kaj.)

Pod drugo črto:
Eto, to mi gre na živce: zdaj sem hotel povezati včerajšnje prireditve na spletnih straneh prirediteljev. Ker pa so mašine tako pametne, da vejo, da je včeraj že mimo, danes več žal ne kažejo včerajšnjega dogodka. Upam, da ga zakopljejo vsaj kam v kak arhiv. Če ne, je škoda. Kajti, če bi želel zdaj kdo prebrati fajn članke, s katerimi so najavljali kolegi svoje včerajšnje imenitne prireditve, jih že danes več ne najde (vsekakor ne hitro in enostavno). 

Pod tretjo črto:
Čez par dni sem prečrtal "pod drugo črto".
Vsak pač ima, kakor se mu zdi zanj najbolje.
In prav je tako.