Tag: Lučka Zorko

Doma so me učili, da se je treba vedno zahvaliti. Torej: Hvala vam za obisk oni večer, 29. novembra, in za vse čestitke, ki ste mi jih poslali po elektronskih poteh!

Mišo Vojvodić iz Dubrovnika/Splita je manjkal. Pred dnevi mi je dejal: "Nisam ja nikakav jugonostalgik, ni slučajno; ja sam samo nostalgičan za svojom mladošću".

V tem smislu, bi rekel, da smo se pogovarjali ob knjigi Mladićev mladič tudi mi v ptujski knjižnici; spominjali smo se nekih drugih časov, prijateljev, ljudi, dogodkov, Ptuja v nekem drugem obdobju ... Bil je nek drug družbeni čas in družbeni prostor, bi se reklo nekoč. Ko je menda družbena bit določala družbeno zavest. 

Imel sem tremo, res veliko.
Zavedel sem se: na premiero pridem ploskat igralcem, tremo imam bolj za njih kot zase in sem vesel, da mi ni treba po premieri nič več govoriti. Sinoči pa je bilo drugače.

Ostali smo še dolgo; Janez Rutar, Dušan Smole, Laszlo Beres ... 3. četa, Ohrid/Debar, 1985. In Ivan Brač, ki že kar nekaj let ni bil na nobeni javni prireditvi. Res sem te bil vesel, Ivan.
Janez me je vprašal, ali se spominim, da sem na sekret napisal: I hate army.
Dušan pa, kako sem imel porezan obraz, ker sem se napil in kozal kar skoz šipo.
"Ne, Janez, ne Dušan, se ne."

Danes me je poklical bratranec Davorin in rekel: "Če boš res organiziral vlak - sem zraven."
Jože je že sinoči memudoma pisal nekdanji sodelavki na Slovenske železnice, ki se je ukvarjala s takimi rečmi, posebnimi furami ...

Zdaj, ko je knjiga na policah, povem še to: nekoč sem si - med drugimi sanjarijami - predstavljal, da bi se v dvorcu Turnišče srečali nekdanji vojaki JLA in se nato vkrcali na posebni vlak za Pragersko, Zidani most, Zagreb, Beograd, Niš, Skopje, Bitolj, Ohrid ... Na vlaku bi zbirali podobe iz preteklosti, lepili strgane filme, sestavljali mozaik.

Marina je je vprašala, ali bom en izvod poslal tudi Ratku Mladiću. 
Nisem pomislil.
Ne vem.
Ne.

Veliko prijateljev Hrvatov, Srbov, Bošnjakov, Albancev, makedonskih oficirjev, Madžarov ... nastopa v njej. Z imenom in priimkom. Zelo rad bi jih nekoč srečal. (Sinoči sem že izvedel, da je nek slovenski takrat mlajši vodnik, danes v arestu. Nekoga je kratko malo pihnil. Ja, potem, že v samostojni Sloveniji.)

Ko bo knjiga Mladićev mladič prevedena v jezik/e naših nekdanjih narodov in narodnosti, vam povem.
In ko bom potem z njo zaslužil toliko, da bom lahko častil za vlak (z vagonom s pijačo/jedačo in muziko v živo), spet poročam.
Nakar vas povabim zraven. Urednica Lučka se je že javila, da bo urednikovala kar na vlaku vse tisto, kar bo med potovanjem nastajalo v živo.

Tako. Misel - mišljena, beseda - izrečena, dejanja - sledijo.

*

Hvala, draga Milena, založbi Pivec. Čestitke oblikovalcu; veliko mi jih je reko, da jim je naslovnica všeč.
Hvala vam, Lučka Zorko, za moderiranje pogovora.
Hvala, spoštovani Milena in Darja, reprezentantki knjižnice Ivana Potrča Ptuj.
Hvala nekdanji sošolke in sošolci iz gimnazije. (Zgodovinarka Jelka, hvala za šop penezov. Serijo slovenskih tolarjev sem si shranil, jugoslovanskega denarja pa ne.)
Hvala, sestra, za nepričakovan "kulturni program": krasno nam je a cappella zapela Nina Svetlin Pavčkovo/Čepinovo/Ditkino Dober dan, življenje.
Hvala, g. Petru Kiriču, ki je naredil intervju za radio Prlek. (Pri čemer naj ne povem, da je gospod Peter še en moj dragi bratranec.)
Last but not least: hvala, sedanje dijakinje 4. U letnika GimP; (čeprav jih več ne učim, so prišle - se mi zdi prekontrolirat, kako učitelj v javosti počne tisto, kar uči v razredu /javno nastopanje namreč/).

***

Pripips:
Če kdo pozna na područjima naše nekadašnje širše domovine kakšno založbo, ki bi jo utegnila zanimata takšna vsebina, se priporočam za namig. Hvala.

Na sliki¹: mama in jaz. 
Ona vesela, ker me vidi, jaz pa v čobi², ker mi služenje pri Ratku Mladiću ni prav nič všeč.

Včasih mi kdo reče: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal.".
Lagal bi, če bi rekel, da mi ne godi. Mislim si: Še nekdo - poleg mene - vidi v temle mojem tapkanju po tipkovnici vendarle kak smisel.

No, in ker vas je nekaj takih, za katere zagotovo vem, da preberete, kar napišem, sporočam:

Pri mariborski založbi Pivec bo izšla knjiga, v kateri bo nekje objavljena prav ta, zgornja fotografija; v osnovi je za en drek, velika vsega 6 x 9 cm, skoraj čisto črna. Kvaliteten sken in potem obdelava sta jo za silo spravila k sebi. Ne vem, kdaj sem jo našel in ne kje. V nekem trenutku je skočila na plano in mi dala še zadnjo brco v rit, da sem stvar napisal do konca, se ojunačil in poslal. Kmalu se bo ta dolga zgodba končala; na papirju. Ko jo bo sin prebral, se bo moja želja uresničena do konca. Izpolnjen bom.

V knjigi pišem o ... hm, kaj naj rečem?
Pripovedujem raznorazne kratake zgodobice in dogodivščine, ki se začnejo v osemdesetih, zaključijo pa nedavno.

Knjigo sem posvetil sinu.
Če bi bila njegova babica še živa, bi bila nanj, vem, neskončno ponosna. Zagotovo bi mu zaštrikala en kup lepih reči; levih, desnih, ovitih, dol vzetih, norveških in drugih vzorcev.
Jaz sem mu napletel od leve proti desni besede; če mu bodo predstavljale kak vzorec, pa ne vem.

Kar nekaj let sem razmišljal, kaj bi mu poklonil, ko bo dopolnil osemanajst let.
Želel sem nekaj nepredmetnega, nekaj ... tako, čisto osebnega in posebnega.
Pa sem nek petek zaslišal prišepetek: podari sinu zgodobo in v njej povej, kako je njegov foter postal ata.

Seveda bom vesel, če boste knjigo prebrali tudi vi.
Potem, ko se bomo nekega lepega dne znova srečali, bo - upam - kdo spet rekel: "Ej, sem prebral; dobro si to napisal."
In mogoče bom prav zaradi tega kdaj še kaj.

Z urednico Lučko Zorko bova knjigo z naslovom Mladićev mladič in podnaslovom Kako sem kuhal slovensko kavo Barcaffee jugoslovanskemu generalu Ratku Mladiću predstavila v ptujski knjžnici v sredo, 29. novembra 2023, ob 18. uri.
(Ja, res je, to je "na dan gotovih jela". Če se jih še spomnite.)

Vesel bom, če prideš.
Že dolgo se nisva videla; letal sem zadnja čase med Osjekom, Splitom, Trstom.
Če utegneš, pridi na klepet, na druženje in kupico po predstavitvi.

*****

Pripips:

1 Ta fotografija je edina, ki jo imam iz vojske. Starša sta prišla na svečano zakletvo. Čeprav Laszlo trdi, da smo se lako non-stop nekaj slikali in naročali fotke s prijetelji, orožjem, na tankih, v gradski uniformi itd. Ne spomnim se; sam se gotovo nisem. To je bila moja oblika protesta takrat ;-)

2 'Biti v čobi' na Ptujskem pomeni: biti slabe volje, nejevoljen, kuhati mulo. Razlagam si pa takole: ki si jezen, si grizeš ustnice; jezo skrivaš v sebi in jo zadržuješ za/s stisnjenimi zobmi. In to se vidi na izrazu obraza, še posebej ust. Lokalni izraz za usta pa so: "čobe". Čoba v ednini je ustnica. (Kašno vezo ima to s slavonsko besedo "čobanc", pa ne vem. Mogoče, da te potem peče ... ;-)