Tag: SNG NG

Hec seveda; tole s spodkopavanjem.

Vesel sem bil zaščitne ograje okoli zadka SNG-ja v Novi Gorici. Ker to namreč pomeni, da so začeli z gradnjo zunanjega prizorišča, amfiteatra. Mirjam mi je nekoč pripovedovala, koliko papirjev je za urediti ... (Bravo, direktorica!)

Leta 2025 bosta naša Nova Gorica in italijanska Gorizzia evropska prestolnica kulture in prav gotovo se bo veliko programa odvilo prav v Slovenskem narodnem gledališču v Novi Gorici.

Ptuj je bil evropska prestolnica kulture leta 2012. Pri nas so obnovili Dominikanca. Ko bo nekoč dokončan celoten kompleks, bo na voljo še veliko več prostora za raznorazne vsebine.

Sicer pa mi je gradnja novogoriškega teatra ostala v zanimivem spominu: Medtem ko smo vsi gledali v Maribor in uživali v Tomaževih predstavah, je Sergij Pelhan zgradil novo gledališče v Novi Gorici. (Potem je dobilo še status nacionalke.)

Tudi Sergij Pelhan je rahlo povezan s Ptujem: K njemu smo hodili moledovat, da bi pomagal pri ustanovitvi ptujskega gledališča.
Kako to, da k njemu? 

Pelhan je bil najprej novogoriški občinski politik, se mi zdi. Mogoče celo novogoriški župan. Sigurno pa tudi direktor gledališča. No, potem pa je postal minister za kulturo RS. Samo tri leta je bil minister (v Drnovškovi vladi), ampak: v teh treh letih je tiho, precej neopazno delal (razen one zaušnice, ki mu jo je primazal Vinci) in nekega lepega dne so v njegovi Novi Gorici otvorili nov, moderen teater.

Pred par leti sem gospoda Pelhana po dolgem dolgem času srečal; bilo je na slavnostni prireditvi ob 50-letnici SNGNG-ja. Iskreno sem se ga razveselil in mu čestital, kaj je naredil za svoje okolje (čeprav ko je bil minister, ni bil naklonjen ustanovitvi ptujskega gledališča.)
Dr. Miroslav Luci, takratni župan Ptuja, je bil kljub temu odločen in je z ekipo Kristina & Branko (in še prej Vojteh) uresničil idejo o ponvni profesionalizaciji gledališča na Ptuju.

Hočem reči: lepo je, ko izvoljeni od ljudi, naredijo konkrente, praktične stvari - za ljudi. Takšne, ki potem trajajo in služijo generacijam in generacijam.
Tako da: političarji so pomembni. Zato je pomembno, da si jih vsakič gremo izvolit.
Čas pa potem že pokaže, ali so delali za ljudi ali ne.
Vem, velikokrat se to sicer vidi šele, ko nas več ni. Tako da, v resnici, velikokrat ko gremo volit, določamo/odločamo pravzaprav, kako bodo živeli naši otroci in naši vnuki. Svoji deci pa že privoščimo vednar vedno najboljše, mar ne?

Klinc, en focn gor al dol, pomembno je, kaj narediš za druge, 'zatebce'.
Če pa včasih malo kaj boli ali se ti režijo, pa se to slejkoprej pozabi.
Dela ostanejo. (Če to niso ravno gledališke uprizoritve, po katerih ne ostane nič. Le doživetja in spomnini.)

***

Pripips:

Včasih me je bilo kar malo sram, ko sem kje srečal ex ptujskega župana, dr. Lucija; sam ga sicer nisem fizično napadel - takrat, ko sem služboval v gledališču - ampak tisto nabijanje na zid gledališča takrat, je bilo kljub vsemu malo ... tu mač. Ampak, bili smo mladi in drugače nismo znali.
Pred par leti sva z dr. Lucijem ob neki prijetni priliki in žlahtni kupici obdelala to temo, in ugotavljala, da nobenemu ni žal, da je bilo, kakor je bilo. Ker poklicno gledališče na Ptuju znova je.
Hvala, dr. Luci, cenim; hvala za razumevanje.

V mojem spominu se Marko smeji. In kadi cigareto za cigareto.
Zadnjič ko sva se videla, sicer ni kadil, se je pa smejal. Kot kak mali Buda, z malo večjim trebuščkom kot takrat, davno, ko sem ga spoznal. In tudi slišim ga - ne le smeh - v naslednjem kadru že benti, ker ne more verjeti: nekaj je 'inkredibile' ... in ni 'posibile' ... 'čo, tista mona tam' ... 'eko', ... tako, nekako.

Hitro po faksu mi je dal režijo; v Novi Gorici otroško igro Kraljevi smetanovi kolački. Skakali smo po dvorišču Lenassijevega dvorca v Solkanu in se šli ogrevalnih igric. Stane Leban je samo gledal, kaj se gremo, amapak se je igral z nami. Iztoka je ta situacija nadvse zabavala.

Pred par leti sem bil v novogoriškem teatru na nekem sestanku. Sandi je stal pri porti in rekel:
- Pučaki malo, mam nekaj za tebe.
In je zginil v svojo rekvizitarno. Jožka takrat že ni bilo več. In Jožeta tudi ne. 
- Oni dan sem nekaj pospravljal, in sem našel tole zastauco, del scene od Kolačkov, se spomniš?, reče.
- Se, se. Se spomniš ti Mirjanje, scenografke?, mu odgovorim.
- Ma kaku da ne ... Vidi, po tridesetih letih je tole to pred dnevi slučajno 'skočlo vuene' in sem si rekel, da jo prišparam za tebe.   

Zdaj tudi Sandija ni več. In ne Saškota. Že zdavnaj ne Borota ...

Mladoporočenca iz ulice Rosseti. Marko je prišel v Ljubljano in s Tamaro smo ure in ure napletali, kako bi zadevo spravili iz romana v dramo. Marka ni motilo, da tega ne veva. Nasprotno, zanimalo ga je, kaj bo ratalo.
Stvari so se pred koncem zakomplicirale okoli nekih avtorsko-pravnih reči; morali smo spremeniti naslov. Marko nama je s Tamaro ves čas držal štango. Tomizzina žena je vendarle dovolila našo verzijo; Zaljubljeni v smrt se ji je na koncu reklo. Boris Pahor se je po premieri v nekem članku nekaj zgražal. Saj razumem; vendarle je rad videl Danico, naša Danica pa ni bila ravno ... neka svetnica.

Lani, ko sem delal v Trstu, sem rekel Furlanu, da bi rad šel na Markov grob, če mi lahko pove, kje je.
- Nima groba, mi odgovori.
- Kako, nima groba?
Raztresli so ga.
- Okej, bi šel pa tja.

Lani ni ratalo. (Kot tudi ne premiera naših Nebes.)
Je pa ratalo letos. (Kot tudi letos bo premiera naših Nebes.)

Po vaji sva se odpeljala s Petrovim avtom; nekam, nisem vprašal, kam. Itak poznam le eno pot, od gledališča do Ptuja, in ko je Peter zavil na prvo neglavno cesto, sem bil zgubljen. Nisem se trudil, nisem spraševal, kje sva. Vzpenjala sva se nad Trst.
Peter je ustavil ob robu ozke ceste sredi ničesar. Avto sva pustila med nizkim kraškim rastjem. Ko smo bili mladi - recimo šoferji - smo v kak tak kotiček na koncu sveta zapeljali punco.
Nadaljevala sva peš.
- Tam gori je cilj, pokaže z roko Peter hrib pred nama.
Ni tako blizu. Mestoma je kar strmo. Vsekakor pa sem neprimerno obut.
Edini, ki ga srečava, nek gospod, se spušča s pohodnimi palicami; reče "duober", odzdraviva "dan" nakar Peter pravi, da ne ve točno, kam bi ga dal. Zdi se mu znan. Slovenci v zamejstvu se najrž poznajo vsi med seboj, si mislim; držijo skupaj, si mislim. 
Slišim, kako mi Kras šklepeta pod nogami.

Ko prideva gor, se razpre pogled na Sežano, Tabor, v daljavo proti Vipavski dolini. Tudi košček morja vidim.
Piha.
S Petrom se spominjava nekaterih skupnih doživetij. Nisem vedel, da je Peter delal Marku skoraj vse scenografije zadnjih deset let.
Peter pokadi enega. Jaz malo pofotkam. Še rečeva kakšno o Marku. V glavnem pa sva kar tiho.
- Tu nekje je zdaj Marko, reče Peter.

Potem greva dol.
- Zdaj pa naju pelji nekam na en glaž, za spomin na Marka, rečem.
- Veš, kaj je to osmica?, me vpraša.
- Vem; pred četrt stoletja sem bil nazadnje v neki osmici, pojma nimam, kje. Najbrž nekje na Goriškem. A je možno, da se je v šali reklo, da gremo na "tour de frask"?

Pristaneva v osmici pri Colji. Sem mislil, da bo belo vino brez vsake kisline, kot zna biti kakšna primorska malvazija. Zato raje kar preventivno spijem en glaž terana. Pa me 'vitovska' preseneti - avtohtona sorta mi pove Peter. Prav fino vino. 
Potem prisedeta še dva zamejska Slovenca. Beseda da besedo. Partizanski pevski zbor bo imel oktobra koncert, ko bomo imeli mi generalko, pravi profesorica, ki bo na koncertu recitirala Kosovela.

Mogoče pa mi ne bomo imeli generalke, pomislim.
Mogoče mi bo še dolgo odzvanjalo šklepetanja kraškega kamenja pod nogami in spomin na Marka mrmral napev o tem, kako dolgost življenja našega zares je kratka.
Mogoče bomo zato namesto na generalko šli družno na koncert pevskega zbora.
Potem pa na glaž, dva, tudi tri. Za nas vse, ki ustvarjamo naša Nebesa, in smo še.

Takole si namreč mislim: ko je človek adijio, je tu lejt. Dokler je tu, dokler je še, mu je treba povedati, kako je v čem fajn in dober. In da je fajn, da je.

***

Pripips:

Zdaj vidim: na slovenskem gledališkem kdo-je-kdo bo treba nekoč vnesti tudi Sandije in Jožkote in Borote in Staškote in vse tiste 'nevidne' inspiciente, rekviziterje, odrske mojstre, tehnične vodje, garderoberje ..., ki se jih ne vidi, pa še kako soustvarjajo to, čemur poloskajo gledalci.

PROLOG

Pred več kot desetimi leti sem prebral neko igro. V hipu mi je bila zelo všeč.
Ponudil sem jo gledališčem.
Čez par let so jo v enem od njih (na Hrvaškem) postavili na oder. (V odlični dramatizaciji in režiji ter s super igralci.)

Potem sem zgodbo ponujal naprej. Tudi na Slovenskem uprizoritve namreč še ni bilo.

1. AKT

Umetniški vodja gledališča v Trstu je v nekem trenutku slišal na to temo.
Temi se reče: Slavni dirigent se umakne v odročno vas na koncu sveta, tam pa nabaše na: cerkveni zbor, ki blazno fuša.
Naslovu pa: Kakor v nebesih.

Avtor je Šved, Kay Polak.
Polak je najprej posnel film. Po filmu so potem naredili muzikal, nato pa še dramatizacijo. (Omenjeni film je bil nominiran za tujejezičnega oskarja. Zaradi velikega uspeha filma (predvsem v Avstraliji) so čez nekaj let napravili še drugi del; ta je bil menda popolni fiasko.)

V tržaškem ansamblu je le še nekaj stalnih igralcev.
Zato je umetniški vodja za sodelovanje pridobil še novogoriško gledališče. Plus igralce - goste/svobodnjake. (Dramatizacija je narejena za deset igralcev; fajn je, če je še pevski zbor.)
Zbor pa bodo sestavljali zamejski ljubiteljski pevci. Taki iz pravih cerkevnih in drugih zborov. Dirigent Bogdan Kralj bo pripravil zboriste (in naše igralce), glasbo za uprizoritev pa bo v živo izvajala violončelistka Andrejka Možina.
En tak, velik zamejski projekt; v gledališču s premalo igralci, a veliko željo mnogih, da do tega sodelovanja pride.

2. AKT

Lani spomladi smo nekega sobotnega deževnega dne začeli z vajami. Z Davidom sva se že na Občinah zapeljala narobe. Kar je bilo čisto prav, ker sva v Trst prihajala po cesti, ki sem jo spoznal - takšna je kot takrat, ko smo iz Trsta švercali kavbojke.
Premiera naj bi bila otvoritvena uprizoritev nove sezone, oktobra 2022.
Dobro nam je šlo.
Deset dni pred premiero nas pošljejo domov: Projkta je konec. (Zaradi raznoraznih okoliščin) gledališče ni dobilo avtorskih pravic za uprizoritev. 

KONEC

Adijo, Marija.

Ampak umetniški vodja Danijel je bil trmast.
Hecno: tudi glavnemu junaku v igri je ime Daniel. (Igral naj bi ga Jure Ivanušič.)
Avtor je med drugim zahteval, da mu vse, kar bomo izgovoril v naši dramatizaciji, prevedemo.
Hecno: v ekipi je bila igralka Mirel Knez. Mirel je bila rojena na Švedskem in je našo verzijo teksta v celoti prevedla v švedščino.
Prevod je gledališče poslalo - skupaj z drugimi zahtevami - avtorju.

PAVZA

Letos februarja je prišlo avtorjevo pismo:
- Na strani tej in tej, predlagam, da zamenjate besedo ...  Sicer pa: dovoljujemo uprizoritev.

Amak: v novem terminu, jeseni letos, so novogorški igralci seveda že planirani v drugih projektih.

Zdaj je Danijel (Malalan) pred novim problemom: Kako nadomesti štiri ključne vloge, ki so v začetku bile namenjene Nogovoričanom?

3. AKT

Včeraj sem dobil iz Trsta pismo z več kot dvajsetimi prejemniki: - Izvolite, seznam vaj in datum premiere Kakor v nebsih. V koprodukcijo se zdaj vključuje Mestno gledališče Ptuj; menda bomo uprizoritev igrali konec sezone 23/24 na Ptuju na odprtem.

Po enem letu - bomo nadaljevali z vajami. S štirimi novimi igralci.
Mesec dni časa bom(o) imel(i). Igralce, ki so bili tik pred premiero, in nekatere, ki bodo tekst prvič prebrali s kolegi.
Janka Petrovca bom moral znova prositi, da naredi novo najavo, ki jo potrebujem za konec uprizoritve. Vem, da bo razumel.

...

Bom(o) uspel(i) v par tednih z nekaterimi 'znova' in z drugmi 'do konca'?, se sprašujem.
Takšne situacije doslej nisem imel še nikoli.

Šel bom v Trst in storil to, kar doslej nisem še nikoli.

***

P.s.

Ko (zdaj iz previdnosti zapišem 'če') bo prišlo do premiere, bom na koncu lahko rekel: jap, vse ob svojem času.
Ta hip vem, da ne vem; mogoče pa prideta še 4. in 5. akt.
Če je treba, naj.

Hecno je, koliko let traja pri meni od "O, to mi pa je všeč, tole bi pa bilo fajn dati na oder!" do realizacije.

Nič. Moram nehati tipkati. Grem si želet in razmišljat o tem, kar mi je všeč, da bom to nekoč videl na odru.
Če bom tudi v prihodnje potreboval deset let in več za krog od ideje do realizacje ..., koliko takih krogov mi še ostane?

Fotografija je bila posneta lani jeseni.
Non vedo l' ora, rečejo Italijani.
Ne vidim ure, simpatično prevajajo naši zamejci.
Pomeni pa: komaj čakam.