Tag: Simon Šerbinek

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Včeraj zjutraj:
en kup opravkov pred šolo. Letos začenjam s poukom ob 10.30. To pomeni, da lahko do takrat naredim še marsikaj. Še posebej zdaj - ne da lahko, pač pa skoraj moram: takoj po puku (ob 15.00)  sedm namreč v avto in pičim za Trst. Tam je že ob 18.00 vaja. Gas pa dolge luči; v upanju, da za pot od Lukovice do Brezovice ne bom potreboval eno uro. (Včeraj je šlo super: 17.30 bil v Trstu, dva kroga po mestu  - iskanje parkedža, in potem ga v drugi rundi najdem: 50 m od gledališča. Aleluja! 17.59 sem v dvorani. Še kosilo/večerjo za po vajii sem si upsel kupiti v štacuni prek teatrra.)

No, in med opravki po Ptuju pred gledališčem srečam Petra Srpčiča, dirktojra gledališča. Ta teden ima premiero, z Borutom Veselkom.
- Pa pozdravi Boruta, pravim.
- Saj je tu, v Boju, reče Peter.

Pa pomislim, kako sem nek dan pomisil:
mi gre kar malo na živce, da pišem tule neke spomine.
To spominjanje za nazaj je znak pakiranja in sortiranja in predelovanja starih jajc.
Klinc, zgleda pač, da razumem stvari šele, ko o njih kaj napišem.
Zato pisanje o preteklosti. Čeprav, pravim, mi gre na nek način na živce.

In tako sem pred dnevi, ko sem mpisal o spominu na strica Jakeca in Slavca, pomisli: kaj pa če bi se spominjal prihodnosti? Tega, kar šele bo?
In misel mi je bila všeč.

Ko sem srečal Petra in potem še Bouta in še Simona, ki so odhajali ravnokar na tiskovko, sem pomisli še korak naprej: kaj pa, če bi pisal o prihodnosti ptujskega gledališča?

To je bil zdaj uvod in takole je nastal današnji zapis.

- - -

Slišim, da je nocoj v gledališču promocijska konferenca pred novo premiero.
O, lepo; doma sem, grem. Peter režira, igra Bourt, Simon je zraven ... Dolgo jih že nisem videl.
Poromotorka (kot na kratko gledališčniki pravimo promocijski konferenci) je ob 18. uri. (Tadej se zafrkava, da je to v bistvu promomotorka. Če lahko motorka potegne celi vlak, potem lahko promomotorka potegne še pa še ljudi v teater, pravi.)

(Nekoč, gotovo se starešji občani spomnite, se je tak dogodek imenoval tiskovna konferenca. Ali pa novinarska konferenca. Zdaj že dolgo novinarji več ne hodijo na take reči. Gledališča sama napišejo in jim pošljejo vse materiale, novinarji pa to potem podrobno preberejo in se z ustvarjalci domenijo za poglobljene pogovre, intervjuje, portrete, krajše razprave itd.)

Pridem torej na promotorko in res sem neskončno vesel: tam vidim gručo gimnazijcev umetniške smeri!
Ker pripravljajo v gledališču premiero dramskega besedila sodoobnega hrvaškega avtorja Tomislava Zajca, so tu, vidim, tudi dijaki, ki se zanimajo za jezike in prevajalstvo. Tu so tudi vsi člani glmnazijskega gledališkega kluba (Gklub).

In res: po nagovoru direktorja gledališča skupina dijakov iz Gkluba najprej predstavi avtorja drame. Pri teoriji gledališča so se učili o dramaturški razčlembi in analizi drame in en del tega je tudi ukvarjanje z avtorjem drame. Dijaki so naredili prav znaimivo predstavitev tega hrvaškega avtorja. Veliko stvari so zbezali o njem. Zajec jim je iskreno zaploskal, ko je slišal, kako temeljito so ga "zgooglali" in natančno prebrali njegove drame.

Ampak, poleg tega so imeli zanj še in še vprašanj. Kaj jim svetuje, njim, ki bi želeli pisati dramatiko; kako se pride s svojo dramo do gledališča; kaj moraš narediti, da te igrajo v tujni itd. Same - še za nas, ostale gledalce - zanimive reči so ga spraševali.

Druga skupina dijakov pa je pripravila portret Boruta Veselka. Zbrali so fotografije iz različnih predstav, njegove vloge na filmu in TV ...

Potem pa se je razvila z Borutom dinamična debata.

Presenetilo me je tudi kar veliko število Ptujčanov, ki so prišli na promotorko.
Mladi dijak-moderator, ki je očitno vešč debatiranja (aha, potem izvem, da hodi k debatnemu krožku), je spretno poveozoval dogodek in vključil v pogovor tudi nas v dvorani.

Dijaki so, vidim, snemali in fotografirali. Aha: zvem, da delajo nekakšno dijakško kroniko. Objavljena bo na šolski TV, ki ima svoj redni termin vshemi lokalne TV.

Ko sem mislil, da je dogodek že končan, pa se je v bistvu komaj začelo. Končan je bil uradni del; precej hitro, zgoščeno, marsikaj novega sem zvedel; potem pa je sledilo druženje jutirnišjh gledalcev in današnjih ustvarjalcev.

Nekateri smo ostali kar malo dlje ... Mnogi so se spominjali Rudija Ringbauerja, ki bi zdaj gotovo bil z nami do konca ... In še kakšno zapel. Nektari so pogrešali Luko Tropa; čudno, da ga danes ni bilo, saj je vendar običajno na vsaki promotirki gledališča.

Borut je dal nekaj avtogramov za spominsko knjigo gledaliških uprizoritev, v kateri najbolj zvesta ptujska gledališka publika sledi premieram domačega gledališča in lahko, tako kot otroci zbirajo sličice nogometašev, ljubitelji gledališča zbirajo sličice igralk in igralcev. Interaktivna knjiga, jasno. Z analognim podpisom igralca. In številnimi nepozabnimi spomini na sčečanje z gledališčniki v živo v najstarejšem slovenskem mestu. 

***

Pripipsa:
- Fotografija: sneta s spletne strani MGP.
- V razredu se pozbil bralna očala. Zato napake. (Če kdo od učencev tole bere: plis, poglejte v 23; če so tam. Hvala.)