Tag: Slavko Sever

Začenjamo ustvarjati novo predstavo. Mogoče sem na njo čakal najmanj doslej.
Pred kakšiim letom sem prebral tekst, ga prevedel in ga ponudil. Ptujski direktror Peter se je nemudoma ogrel zanj. Že zakaj. Ali zaradi avtorja, ki ga je MGP nekož že igralo - in to zelo uspešno (Marjetka str. 89), ali zaradi tehnične enostavnosti projekta ali zaradi male zasedbe, ali, ali, ali ... Ne vem.

Danes smo tu, ob 10. uri bo prva vaja.
Peter bo šel na železniško bo Bjanko, ki pride z vlakom iz Ljubljane.
Sam bom počakal igralce v gledališču.
Petar pride iz Varaždina popoldan.
Mogoče pride z njim tudi Dubravko.
Ob enajstih prideta Lutz in Sarah iz Berlina. Po video povezavi bosta prisostvovala prvi vaji.

Nekoč je trajalo, da je kakšna stvar iz moje glave prišla na oder, tudi deset let ali več.
Da smo iz gledališke skupine Zato. ustanovili poklicno gledališče na Ptuju, je trajlo štiri leta. (Na včerajšnji dan, 4. decembra leta 1995, je župan dr. Luci predlagal mestnim svetnikom sklep, da občina ustanovi nov javni zavod - Gledlišče Ptuj. In mimogrede: 4. decembra je bil rojen tudi pesnik Rainer Maria Rilke. MGP je edino gledališče na svetu, ki ima svoj rojstni dan na dan rojstva pesnika in pred svojo zgradbo spomenik pesniku - Orfejev spomemnik ;-)

Kakor se čas, ki mi je še na voljo, krajša, tako se mi zdi, da se krajša tudi čas, da se kaj zgodi. Hitreje se zgodi, hočem reči.
To je en tak lep občutek.
Če stvar priženemo, mislimo do konca, pridemo do tistega čudeženega trenutka, ki se izrazi v stavku: Reci le besedo ... in izpolnjena bo tvoja volja. Moderno se reče, da se stvari manifestirajo. Da misel rojeva stvarnost.
Ampak počasi. Šolarji smo. Sam še bolj kot ne v prvem razredu osnovne.

V tem letu je v tem projektu, ki se začenja čez doro uro, šlo narobe že toliko načrtov.
Vmes sem pomisil, da pa bi bilo morda treba zadevo vreči v koš. Pozabiti na vse skupaj.
Kar je bilo, ni bilo tako, kot sem si predstavljal.

Kako bo?

Včeraj sva govorila z Djoletom. Šel bo ob sedmih iz Zagreba, da bo ob desetih točen na vaji.
"Pa ne ideš za Minhen, bruderu," sem mu rekel. (Dejansko ima prijatelj Janko danes "vajo" nekje pri Muenchenu, malo pred Djoletom je štartal s Ptuja, ob štirh, da bo tam od devetih na svojem šihtu, opravil svojo storitev.)
"Hoću, hoću, pravi Djole, da se sparkiram in da popijem još kavu negdje ..."

Slišal sem, kako je vznemirjen. Pomislil sem na svoje skrbi, kje bom parkiral, kje bom stanoval, kje bom jedel ...,  ko sem prvič odhajal delat v druge kraje.
Zdaj bom delal doma. Ko bo lep dan, bom šel na vajo peš. Privilegij. Noro, kakšen prvilegij.

Točno tako sem si v samem jedru vedno predstavljal ptujsko gledališče: z vseh vetrov nabrani ljudje, ki jim tega, kar delajo, pravzaprav (več) ne bi bilo treba delati. Ker ni komot. Ker je treba na pot. Ker honorarji tod niso bleščeči. Ker, ker, ker. Ampak pridejo. Ker jih nekaj vleče. Ali pa žene. 

Kaj je tisto nekaj?
Priti do dna temu, to me rajca.
Zakaj gledalci hodijo v gledališče? (Zakaj mi, ki to počnemo, to počnemo - na to si znam še (že) nekako odgovoriti.)

Kar je b'lo, kar bo bo naš novi odgovor na ta in podobna vprašanja.
S Ksenijo sem delal dolgo nazaj. V bistvu sem jo po "Tomaževem obdobju" znova povabil v ansambel. Nedavno sem jo šel še enkrat gledat, v akciji. V Matejini mariborski Malomeščanski svatbi.
Z Djoletom sanjariva že leta in leta o sodelovanju. Zdaj je tu.
Vida bom v življenju videl onkraj odra, tako, privat, prvič, morda drugič.
Simon je že kar standardni sodelavec v Mgp.
Znova se veselim Davida; pravi, da bo kmalu penizič.

Ponoči nisem dobro spal. (Trema, jasno.)
Zjutraj sem se zbudil in v mesu sem čutil tole: Tvoje delo, Samo, je, da ne delaš. 35 let že imam občutek, da nič ne delam. Nekoč je celo nek izpostavljeni lokalpolitik javno povedal, da nikoli v življenju nisem nič delal. Kako prav je imel. Mene pa je bilo takrat tega kar malo sram, skoraj sem čutil potrebo, da bi se "branil". Da ne vstajam ob 5.00, da nisem ob 6.00 na šihtu, da nimam toliko in toliko dni dospusta itd.
Sedem let pred peznijo komaj ugotavljam: Že 35 let delam, da "nič ne delam". Zanimivo.
Kdo ve; mogoče bom pa kdaj šel delat od 6.00 - 14.00, 7. - 15, 8. - 16. ... al kako so že ustaljeni urniki. Itak sem se začel samodejno zbujati bolj rano ...

Eto, v tem trenutku, ko to pišem, je priletelo Bjankino kratko sporočilo: "Grem z železniške postaje v LJ, smo na avtobusu za Celje, pridemo z vlakom na Ptuj."
SŽ pač.
In pred tem še/že Djoletov viber klic malo po osmi: "Di si stari? Ja sam tu negdje, Cankarjeva piše. Di da se sparkiram?"
Vodil sem ga intrumentalno do pristjalne steze pod gradom.

Zdaj je čas, da se spravim delat tudi sam. Dan je lep, zato bom še v službo peš.
Vem, pravi blagoslov, da že 35 let lahko počnem nekaj, kar sam ne doživljam kot delo. Pač pa pretežno veselje, zabavo, radost.

Ja, takšen Ptuj mi je všeč: prepišen, sodelovalen, ustvarjalen, odprt za vse, pulzirajoč in ustvarjajoč nekaj, kar bo zapljuskalo tudi čez robove domačega lavorja. Svetovljanski.

***

Fotka: Takole bo pa Bjanka zagledala Ptuj z vlaka.
Povabil sem jo k sodelovanju na Ptuj še iz enega razloga: ta projekt bova delala velikokrat z mislijo na kostumografa Slavca (klicali smo ga Ovca), ki je z Bjanko veliko sodeloval, bil njen asistent, sodeloval zadnja leta svojega življenja tudi z mano in na Ptuju tudi umrl.

Post scriptum:

V tem zapisu so nastopili:
Lutz Huebner in Sara Nemitz, pisateljski dvojec iz Berlina,
Peter Srpčič, dirketor MGP,
Petar Eldan, komponist iz Varždina,
Bjanka Adžić Ursulov, kostumograka
Ksenija Mišič, igralaka, članica ansambla Drame SNG Maribor,
Djordje Kukuljica, igralec, član ansambla zagrebškega gledališča Gavella,
Vid Klemenc, igralec, na svobodi,
Simon Šerbinek, lektor, igralec, šepetalec, igralec,
David Orešič, oblikvalec svetlobe,
Dubravko Torjanac, prevajalec drame iz nemščine v slovenski jezik,
Mateja Koležnik, v Nemčiji uspešna slovenska režiserka,
Tomaž Pandur, nekoč tudi Ksenijin šef v MB,
Slavko Sever, garderober, kostumograf.

Z Bjanko sem delal prvič v Mestnem gledališču ljubljanskem. Alja Predan mi jo je predlagala za sodelavko pri prvi slovenski uprizoritvi neke nove nemške igre. (Danes sem ji, Alji, za to zelo hvaležen.)

No, v resnici sem Bjanko spoznal že enkrat prej:

Bil sem vajenec pri Dušanu Jovaniviću. V Cankarjevem domu je režiral igro Leticija in luštrek. Igrali sta Milena Zupančič in Polona Vetrih. Ter Iztok Valič. Bjanka je bila kostumografka.
Dušan je v eni uri postavil celo dveurno predstavo! Česa takega še nisem videl. Z improviziranim tekstom, ki si ga je zmišljeval in tu in tam vključil kak stavek iz teksta - "Evo, in potem ti njej rečeš bla, bla, bla ... in potem ona tebi - p. ... in potem greš ti sem in ji odgovoriš bla-bla in ona tebi bla-bla in ti, Milena, ji vrneš bla blai in p. in tako in potem greš, Polona, in se obrneš in ji zabrusiš, kaj k.  ..." - je Dušan šibal po odru in v eni uri prehodil - postavil celo predstavo.
Odforšpilal, oziroma odformaršišral je ves odrski "promet". Igralki pa sta s tekstom v rokah hodili za njim.
Prihodnji dan pa:
Igralki sta ves svoj tekst naselili v včeraj skicirano mizansceno! Neverjetno.
Mislil sem si: Samo, ti bi rabil za dveurno igro dva tedna; profesor je dve uri postavil v eni!

Po MGL-ju z Bjanko nisva več sodelovala. Bjanka je ustvarjala velike in pomembne reči. S pomembnimi režiserji. Konec koncev: za svoje ustvarjanje je prejela Malo in potem še Veliko Prešernovo nagrado.

Leta kasneje sem izvedel, da je bila najboljša prijateljica "mojega" ptujskega kostumografa Slavka. Slavko mi je pripovedoval, kako ju je družilo nešteto zgodb in dogodivščin; z Dunaja, kjer je Slavko nekaj časa živel in delal, nakar iz Ljubljane.
In ja, žal smo se vsi trije, Bjanka, Slavc in jaz, družili na našem končnem srečanju: na ormoškem cintorju, kjer leži Slavc.

Ko sem v SSG Trst dobil projekt Kakor v nebesih, sem zbral pogum, ter jo poklical in prosil za sodelovanje. In je rekla ja. Celi dve leti sva se potem družila okoli tega projekta. Ko je že vse kazalo, da bo šel v maloro (zaradi nekih avtorskopravnih zapetljajev), je Bjanka ves čas verjela v dober konec. In tako je tudi bilo: na koncu vse dobro. (Projekt Kakor v nebesih bodo ponavljali v Trstu letos novembra; ptujski teater je bil koproducent in ptujsko publiko bodo peljali na izlet v Trst in zvečer na ogled predstave.)

Potem sva šla delat v Koper kostumsko zahteven projket Morti čuječe. Štirje igralci odigrajo več kot petnajst različnih vlog. Bjanka je tovorila vrečke in cule iz Ljubljane v Koper in nazaj in gor in dol in v Trst in po starinarnah in po trgovinah po Ljubljani ... Na najinih vožnjah iz Kopra domov sva klepetala in klepetala in za Bežigradom sem jo odložil, jaz pa proti Ptuju. In tako potem v ponedeljek v nasprotno smer. Na teh poteh mi je Bjanka pripovedovala dogodivščine s Slavcem. Iste zgodbe, drugi poudarki, tretji okvirji.

Kmalu naju bo na Ptuju čakal nov izziv: Kar je b'lo in kar bo. Spet nova nemška igra, prvič na slovenskih odrih. Avtor Lutz Huebner  je že najavil, da pride na premiero. Ptuj mu je všeč; tu je bil pred skoraj četrt stoletja, ko smo igrali njegovo Marjetko str. 89. Tekste piše Lutz skupaj s svojo ženo, igralko Sarah Nemitz. Morda bosta tokrat prišla na Ptuj oba.

Bjanka ima na Ptuju še enega sodelavca: gospod Andrej Šmigoc ji občasno šiva, ko ji v kakšnem gledališču zmanjka šiviljsko/krojaških resursov (al kako se to že reče). Tudi za nastajajoče Pivo je dala šivat na Ptuju. Zelo je zadovoljna z g. Šmigocem, pravi. Bjanka je aklih, zato je to za mojstra Šmigoca velika pohvala velike kostumografke. Mogoče bomo za Kar je b'lo in kar bo sešili kar vse pri njem, kaj pa vem.

Bjanka mi je všeč, ker dela sto odstotno ne glede na to, kje delava in kaj.
Zdaj nas na Pivu dnevno "opremlja" z novimi rečmi, s kostumi za očeta in sina, ki v zgodbi Mira Gavrana odigrata celo življenjsko zgodbo očeta-samohranilca in sina, ki že ne bo nikoli tak kot je njegov foter.
Od Bjanke ne dobivamo samo kostumov, marsikdaj prinese na vajo tudi kakšno sladico. Prelepo skrbi za nas tri (Gojca, Jašo, mene).