Tag: Tomaž Plavec

Nedavno je akademski slikar in gimnazijski profesor Dušan Fišer v vzhodnem stopu ptujskega gradu v okviru Dnevov poezije in vina 2024 s plesno skupnostjo Gea in glasbenico Muzičarka pripravil glasbeno-pesniško-plesni dogodek z naslovom: Telo svetlobe in njena mrtva senca. 

Neskončno pomembno se mi zdi, da lahko dijaki vidijo svojega učitelja predmeta, ki je praktične narave, v akciji.

Ne zato, da bi ga kopirali.
(Pa tudi to ne bi bilo nič narobe. Vajeniško obdobje je bilo nekoč obdobje obveznega kopipejstanja mojstra.)
Pač pa zato, da vidijo, kako vse to, o čemer predava profesor v šoli, o čemer poučuje, o čemer se pogovarja z dijaki, kako to potem nekoč, dejansko "deluje" v resničnem življenju. Vse to ali del tega. Kako se njegovi razmisleki odražajo v njegovem ustvarjanju.

Dober učenec, dober opazovalec in premišljevalec o tem, česar se uči (zdaj mislim konkretno na dijake umetniške smeri ptujske gimnazije), bo izzvan. 
Lahko bo razmišljal, kaj vse se mu mora še zgoditi, kaj vse mora še doživeti, znati, prebrati, premisliti, preskusiti ..., da bo lahko nekoč, - tako kot zdaj njegov profesor - suvereno nastopil pred občinstvom. S sliko, performansom ali s čemerkoli že.

Neverjetno, kakšne priložnosti in možnosti imajo ptujski dijaki!

Kajti še en likovnik, Tomaž Plavec, je prav tako prakticirajoči profesor. (In tudi Tomaž je bil na Dušanovem dogodku.)
Kako lepo je to videti. Da se kolegi podpirajo, spremljajo, kaj kdo počne, zanimajo eden za drugega in za njihovo "sceno".
Tudi to tovarištvo v umetniškem snovanju bo opazil senzibilen dijak, mladi, bodoči ustvarjalec.

Nakar se bodo pri pouku o tem, kar so videli, lahko pogovarjali.
V čem je "point", kaj ustvarjalca žene, da nekaj naredi, kako sam to umešča v svoj čas in prostor, kaj ima ustvarjalec sam povedati o svojem umetniškem delu in kako so nastop doživeli gledalci, kakšen se je njim zdel "sprejem" pri publiki itd. itd.

Eno je pogovarjati se o tem, kar preberejo dijaki v knjigah in na spletu; drugo o tem, kar doživijo v živo na razstavah, v galerijah, v razstaviščih in na takšnih dogodkih, kot je ga je pripravil Dušan Fišer.

Oboje - eno in drugo, informacija iz knjige, s spleta, iz učilnice in nato lastna izkušnja iz doživetja v živo - je del učnega procesa. Idelana komplementarnost. Če je pa avtor dogodka še "moj učitelj", je izhodišč za nadaljnje ustvarjanje in učenje resnično veliko. Nimajo vsi vedno te možnosti - prepleta obojega.

Skratka: imenitno, Dušan, da te dijaki lahko vidijo v akciji! Želim ti/vam ustvarjalno novo šolsko leto.

***

Pa še en sicer bolj bogi posnetek Dušanove instalacije.

Mladost na stopnicah je bil naslov nekega mladinskega filma nekoč ... Se spomnite?
Včeraj sem bil na stopnišču Fuerstove hiše (nekdanja 'stara policija', za tiste, ki smo "nekdanji" ;-)
Tam nas je čakala mladost na stopnicah.

Ptujska gimnazija ima tudi umetniško smer. Vem, da veste. Ne vem pa, če veste, da se umetniški razred pogosto deli. Ne, ne le na tiste, ki hodijo k angleščini ali nemščini (ali italijanščini itd.), pač pa elementarno na a) likovnike in b) gledališčnike/filmčnike.

Ker pa vsi odrsali že vemo, kaj pomeni pregovor naših nekdnajih somečanov - Rimljanov non sholae sed vitae discimus, - da se namreč ne učimo za šolo, pač pa za življenje - poskuša šola dijake čim prej korak po korak "usmerjati v življenje". Ali podpirati za življenje. Kaj pa bodo konec koncev z znanjem, če ne z njim kaj naredi, spremenili, "intervenirali" v jutrišnji svet. In naš svet - kot vidimo - potrebuje veeeeliiiiiko dobrih intervencij. 

Tako; zdaj smo pa pri mladih likovnikih na stopnišču Fuerstove hiše.
Imajo svojo prvo, pravo, javno razstavo! (Odprata bo do aprila prihodnje leto.)
Koliko različnih stvari jim hodi po glavi! Kaj vse opažajo, kaj si mislijo, kako doživljajo to, kar vidijo.
Vse to se lahko vidi na tem stopnišču, v tej lepi meščanski hiši, kjer so me nekoč pošteno obdelovali. Ampak to je druga tema.

Gospod Gerhard Fuerst, lastnik hiše, ki živi na Dunaju, je poslal prijazne pozdravne besede, ki smo jih slišali na otvoritvi. Kako lepo, da svoje hiše ni "dol zaprl", zabil okna, namestil kamere in adijo marija. Ne, odprl jo je za številne ustvarjalce, mlade, glasbeno šolo, bend, atelje in kaj vem, kaj vse še.

Nazaj k dijakom, ki razstavljajo.
Seveda ne vem, kaj bodo počeli v življenju.
A dajali bodo obliko stvarem. Ker vse, kar je, ima obliko. Steklenička za parfum, radkapa na avatu, telefon v roki, žlica na mizi. Vse okoli nas je lahko bolj ali manj lepo. Ali samo funkcionalno. Ali funkcionalno plus lepo.
In dijaki - likovniki so raziskovalci lepega. Opazovalci lepega (ko se učijo o zgodovini umetnosti, pa kasneje pri filozofiji o estetiki) in hkrati neposredni proizvajalci lepega. Potem pa lahko lepota dela naš svet, naše okolje.

Neskončno se veselim prihodnjih razstav in vsega, kar še pride. Prišlo pa bo še veliko!
Mentorja Tomaž Plavec in Dušan Fišer sta lahko ponosna na svoje delo. Ker se to vidi v delih dijakinj in dijakov.
Ti pa so lahko ponosni nase. Občutljivi so, domiselni, ustvarjalni, vešči, in predvsem: učljivi.

Zaradi ustvarjalnosti mladih sam verjamem, da bodo stvari v prihodnje na marsikaterem področju lepše in boljše. Življenje je na njihovi strani in oni ga znajo opazovati, "predelovati" in iz njega ustvarjati novo, lepo, zanimivo, začudujoče.

Aja, pa še to:
Kako lepo je bilo videti očete in mame, in brate, sestre, ki so prišli pogledat razstavo svojih ...!
Pogovarjal sem se z nekim dedkom, ki je bil ponosen na vnukinjo; neko mamo, ki sicer meni, da nima filinga za umetnost, ... hčerka pa nasprotno za kar več zvrsti umetnosti ... Hočem reči: ta pozornost, ta ljubezen staršev do otrok, to je tisto, kar njih "zaliva", iz česar lahko rastejo. No, in tam je bilo tudi nekaj učiteljev; ki jim sploh ne bi bilo treba priti. Ne po službeni dolžnosti. Najbrž razredniki, učitelji drugih predmetov ... Tudi oni, učitelji, "zalivajo", kolikor lahko. Tako mladi (ustvarjalci) počasi previdno pokažejo, kar je v njih; previdno in nežno, kot bodo kmalu prvi zvončki.

"Tekmovanja so za konje in ne za umetnike,"

citira Jure Ivanušič v naši igri Belo Bartoka, ki so ga v Ameriki v nekem intervjuju spraševali, kdo je boljši komponist, on ali nek drugi glasbenik.
Zelo fajn se mi zdi, Dušan in Tomaž, da sta uvedla tole "stojalo z umetnino meseca", na kateri razstavita izdelke dijak/ov-inj. Zelo zelo fajn, saj sta ga zastavila popolnoma ne-tekmovalno in zgolj 'izpostavljevalno'.

Zakaj se mi zdi to pomembno?

Zato, da mladi ustvarjalec dobi čim prej povratno informacijo. Ne le od svojega učitelja, ampak tudi učencev-sošolcev, dijakov ostalih letnikov, konec koncev tudi drugih učiteljev ter čistilk, hišnika, knjižničarke, tajnice, pedagoginje ... varnostnika zaradi mene. Mogoče kak starš, ko zavije na govorilno uro, pogleda; mogoče poštar, ko prinese pošto in gre mimo, vrže oko gor ... mogoče imamo kašne goste na šoli ... in vsi ti lahko vidijo trenutni rezulat procesa učenja. Učenčev vmesni izid v štiriltenem razvoju mladega ustvarjalca.

Najpomembnejši je tu seveda prvi: mladi ustvarjalec.
V šoli je vedno sam samo še na poti. Na varni poti, kjer lahko preskuša, poskuša, se moti, meče v koš, se spotika ... Šola je varno okolje, vata, ki je bo nekoč definitvno konec. Šola je mehko, toplo, varno gnezdo. Sicer obstajajo številčne ocene, (amapak v našem primeru niso bistvene in zato o njih morda kdaj drugič.)

Izpostavljena umetnina meseca postavi na ogled tisto, kar se učitelju zdi, da štrli iz poprečja. Imam prav?
Proces učenja ustvarjanja ni linearen. Je stopicanje; začasno tičanje v zataknjnosti, pa kak velik korak naprej, pa že takoj potem spet zdrs, da te glava peče, pa meseci, ko se ne zgodi (navidezno) nič in tako dalje. Nekaj mlademu človeku v nekem trenutku 'gre', drugo ne. V nečem se najde bolj in drugje manj. Učitelj pa na ogled postavi tisto, kar je doro in  iz-postavitve vredno. (Kajti to, kar je doboro, to se da razvijati ... do sijajnosti.)

Zakaj se mi vajino izpostavljanje zdi dobro?
Predstavljam si, da bo še dodatna motivacija učencu/ki, za zgled drugim, za razmislek, za samorefleksijo.
Zakaj je učitelj izbral prav to? In ne nekaj drugega?
Kaj je na tem takega, da je izpostavitve vredno? Kaj mi pove učiteljev izbor?
Če se kaj od tega vpraša učenec in/ali njegovi sošolci, je to zelo zelo veliko. Ogromno po moje.

Sam pri pouku igre iz-postavim včasih tudi koga, ki naredi nekaj totalno narabe in slabo. Zakaj? Ker je za vse fantastičen primer, prikaz in dokaz tega, kar delamo. Hrbtna stran tega, kar bi želeli. Zato, ker se bo iz tega "totalno narobe poskusa" naučil ogromno. Vsekakor veliko več, kot če bi nekaj naredil na pol, približno, tako-tako, da gres stvar pač mimo in da je že enkrat konec.

Zato se mi zdi resnično super, da sta uvedla tole 'umetnino meseca'!
Z vesljem jo pogledam. Se ustavim in se sprašujem: Le kaj ravnokar delajo pri pouku? Kaj je tema? Kaj je trenutna "učna snov"? Kaj so učni cilji in smotri ;-)
Stvari v procesu izobraževanja oz. poučevanja mladega ustvarjalca so po mojem mnenju namreč primerljive; tako v slikarstvu, kot pri gledališču, filmu ipd. Problemi so, bi rekel, podobni. Dileme slične.

Včasih me kar ima, da bi se vpisal v vašo/našo umetniško gimnazijo! Res, Estera, Dušan, Tomaž, čisto resno mislim. Ko gledam in berem ter od strani spoznavam svet likovne umetnosti, vidim namreč toliko vzporednic z gledališčem.

In da ne boste mislili, da se z mislijo, da bi se vpisal kdaj v gimnazijo - smer likovna, hecam, povem:
izvrstna hrvaška pisateljica Ivana Šojat, (njen roman Emet sem pred leti režiral v HNK Osijek, ravnokar pa vidim, da je izdala novo knjigo Po zidovima crtam dreveća/Po zidovih rišem drevesa), se je vpisala na faks, na umetnostno zgodovino! Ne, ne, ni še v tretjem življenjskem obdobju, še je v službi, ampak iz osebnega zanimanja je vpisala kunstgešihte. In če lahko gre Ivana na faks, zakaj ne bi mogel jaz v srednjo šolo?

Mogoče pa se bom v penziji, če bom opravil sprejemne oz. preskus nadarjenosti, vpisal na vašo smer. 
Če mi bo šola dovolila hoditi samo na strokovne predmete. Ne bom potreboval ocen, ne bom rabil potrdila o vpisu (mel bom cenejši bus kot peznioner); res pa je, da starši ne bodo mogli več priti v šolo; zato bom priden, obljubim.

Super ste, drage kolegice in kolegi učitelji! Veselim se vsega, kar še pride na naši gimnaziji z umetniškim razredom in vas lepo pozdravljam,

Samo, učitelj

In seveda predvsem: čestitam, Dunja, da je prof. ta mesec izpostavil tvojo sliko! (Šele pri drugem gledanju sem opazil, da je srce v bistvu 3D.)

***
Pripips:
Tale zapis je bil mišljen za nedavni dan učiteljev, ampak nekako nisem prišel do tega, da ga izpišem. Krivo je bilo delo na drugem ustvarjališču.

Leta 2020 sem pisal* o tem, kakšen smisel (lahko) ima umetniška gimnazija v nekem mestu. (Natančnje: mestu Ptuj.) Zdaj je vsega tri leta od takrat in ...

Sinoči sem si ogledal prispevek umetniških oddelkov ptujske Gimnazije na prireditvi ptujske knjižnice.

T(ak)ole si mislim:
Super, da je igralec Tadej Toš pripeljal v šolo režiserko Ajdo Valcl, s katero sta mentorja 3. letnika, (ki je sinoči nastopil v programu knjižnice z bralno uprizoritvijo Potrčevih Kreflov).
Mentorja Dušan Fišer in Tomaž Plavec pa sta z likovniki ustvarjala Potrčev portret. Kot sliko/risbo in kip.
(Umetniški letnik/razred se deli namreč na dva dela: na 'gledališče in film' ter 'likovno' smer.)

In prav v tem 'obračanju navzven' je po moje širši smisel umetniške smeri gimnazije:

- Dijaki doživijo na svoji koži: Pa res, učimo se za življenje, ne za ocene (non sholae, saed vitae discimus);

- to, kar ustvarijo (na odru ali na papirju ali v glini ali ...), povežejo z mestom Ptujem, njegovo preteklostjo, dediščino in njegovimi zdajšnjimi institucijami;

- in ker jih učimo samorefleksije, ugotovijo: Aha, vidiš, tako pa to, kar smo počeli mi, razume, doživlja ... občinstvo. Tako to 'odzvanja' - ali ne - pri publiki; tako to 'deluje' - ali 'ne deljuje'- na sošolce, občinstvo, skupnost, ... družbo.

Pa je krog zaključen: šola prispeva mestu, mesto pa daje okvir širši sliki šole.

Ljudje se povezujejo. Institucije sodelujejo vsebinsko.
Mladi ljudje skozi mesto ne le hodijo, pač pa v njem puščajo svojo - konstruktivno, ustvarjalno - sled.
Nastajajo nove, še neuhojene poti.
Zaslutimo doslej neslutene možnosti.
Beseda da besedo.
Ugotovimo, da se da. Da ima smisel. Da to, kar že imamo, niti ni tako malo.
In da iz malega - lahko - zraste veliko.
Da je treba le dati času čas in zaupati. 

Slišim, da bo Gimnazija sodelovala tudi pri otvoritivi prenovljene Stare steklarske delavnice. Krasno.

Umetniški program Gimnazije Ptuj se je hitro "obrnil navzven", pokukal iz razredov, učilnic, iz šolske kulturne dvorane. To me izjemno veseli.
(Če kdo želi, lahko pride pogledat, kaj počnejo dijaki pri pouku Dramska igra in govor. Ob koncu vsakega polletja namreč 'odprejo vrata razreda' in na odru ptujskega gledališča pokažejo, s čim se ukvarjajo.)

Bravo, šola.

Konec koncev pa so vedno ljudje tisti, ki delajo šolo; eni pred katedri, drugi v šolskih klopeh.
Zato: bravo, ljudje.

Mislil sem, da bo 155-letna ptujska Gimnazija potrebovala več časa, da bo svoj novi program razvila do te točke. 
Z/motil sem se.

Kako lepo se je včasih motiti.

P.s.:
*Bralec, prosim, ne jezi se; vidim: link zgoraj ni več živ. (Zato - med ostalim -, pravim, da sem odšel z drugih platform.) Tudi jaz bi konec koncev rad vedel, kaj sem si točno mislil pred tremi leti.
Ugotavljam zdaj, da sem napisal pravzaprav dva članka o takrat novi ponudbi ptujske gimnazije.