Direktor ptujske knjižnice Matic Neudauer me je prosil, če bi jim zrežiral neko mednarodno prireditev.
Koliko bi računal, me je vprašal.
Kaj naj mu rečem? ...
Takih reči običajno ne naročajo; gotovo bi ga kap. Če pa ponudi kaj on, bo pa verjetno mene.
Zato sem mu rekel: "Naredim to z veseljem gratis. No, lahko mi pa plačate članarino," sem dodal v šali.

Po prireditvi so mi podarili uokvirjeno zadevo, nekakšno plaketo; z njihovo glavo, štempiljko, direktorjevim podpisom. 
Ej, so se pa res potrudili in izdelali duhovito darilce! (Raznorazne drobnarije si včasih poklanjamo gledališčniki po premierah. Da so se šli pozanimat, kakšen je naš običaj ... - res lepo.)

Šele čez nekaj dni sem skapiral: Dobil sem čisto pravo listino, da sem postal častni član Knjižnice Ivana Potrča Ptuj. Spodaj je bil celo pravni nauk, da se lahko v 15-ih dneh zoper ta sklep pritožim.
Seveda se nisem.
Dosmrnto plačana člananarina pa je bila skrita v drobnem tisku.