Že kar nekaj časa nisem bil v Zagrebu.
Ko sem pred dnevi imel nek opravek, sem parkiral tam, kjer sem običajno parkiral, ko sem zahajal tja pogosteje - v garažni hiši na Tuškancu.
Iz nivoja minus tri sem se vzpenjal po stopnicah proti izhodu in zagledal, kar doslej še nisem videl: fotografsko razsatvo.

Je nova?
Je bila tam že vedno, pa je nisem opazil?

Mirko Novosel me je gledal s fotografije.

In še mnogi drugi, ki smo jih radi gledali in navijali zanje.
V bistvu smo navijali za naše. Ker so bili naši. Seveda še posebej, ko so nastopili v dresu z napisom Yugoslavija.
(Pred leti sem se sprehajal po Mirogoju in slučajno naletel na grob Krešimira Čosića. Je igral tudi on pri Ciboni?)

O, kako mlad, Dražen ...

Imel sem še čas, zato sem si vzel čas in si v miru pogledal razstavo ter se sprehodil po stopnicah spet dol, pa potem nazaj gor.

Ko sem prišel do konca, na vrata izhoda, sem se skoraj zaletel v Filipa. Pa ne Latinovića, ampak Šovagovića. 
On v službo, jaz v družbo.

In še to isto igrišče (nad parkiriščem) danes. Mladenič je štrclal po telefonu; če bi imel žogo, bi še sam vrgel na koš.

Opravil sem svoje, popoldne taval po mestu, zvečer na predstavo in potem nazaj na Ptuj.
Ob 22. h sem bil znova v betonski garaži. 
12 h, 20 eur, plus vključena razstava.
Fajn je bilo.
In še bo.