Poklicala me je neka mama. Sinu v šoli grozi, da bo padel letnik. Če jutri ne piše spisa pozitivno ... Zadnja dva spisa je pisal šus. "Ga lahko do jutri naučiš pisat spis, Samo?" me je vprašala.

Ne nje ne njenega sina še nisem videl v živo.

Pred leti mi je nekdo rekel, da neka mama, iz LJ, išče nekoga, ki bi sinu - osnovnošolcu pomagal pri slovneščini. Ker da ne razume. Ker dobiva šuse. In če zdaj ne piše kontrolke pozitivno, bo padel in ponavljal razred. ... No, in če bi jaz poskusil delati z njim.

Skontaktiram gospo mamo. Da mi sinovo telefonsko. Sin mi pove, katere učbenike uporabljajo, jaz pa njemu, da naj mi poslika svoj zvezek. Medtem pičim v knjigarno Mladinske, kjer imajo na srečo delovni zvezek za 7. razred osnovne šole, prav tisti, ki ga uporabljajo oni. (Ker, kot veste, ni dandanes samo ene knjige, enega delovnega zvezka, ene resnice. Učitejeva avtonomija pa to. In prosti trg. Ali se reče svobndi trg? In ponudba in povpraševanje. Tudi v šolstvu. In še kaj bi se dalo verjetno reči.)

Kupim torej delovna zvezka, ker pojutrišnjem fant piše, jaz pa pojma nimam, kaj naj ga naučim. In se učiva. In očitno naučiva.

Kajti lani - zdaj je fant že gimnazijec - mi taista mama v tem času sporoči: "XY bo mel popravnega iz slovenščine. Če pojutrišnjem ne piše pozitivno".
In seveda ponovimo vajo: Sin mi spet pove, kaj jemljejo. (Glasoslovje in besedotvorje.) Okej.
"Začneva zvečer," mu rečem po skaypu (ki ga med tem tudi ni več.)
Do večera ponovim tiste premete in prevale, ki jih delajo slovenski glasovi včasih, ko se na zanimive načine zaletijo drug v drugega.
Fanta naučim par pravil, prepozna jih in naredi; piše 4.

Zdaj je že v ... letniku gimnazije.
In zdaj je nov problem: spis. Tematski. O nekem literarnem delu. Kukr en esej.
"Pošlji mi oba spisa," mu rečem.
Poslika, pošlje, takoj. Motiviran je. (Nekoč se mi je zdelo, da je bolj njegova mama, zdaj se mi zdi pa pubec notranje motiviran ;-). Vendarle je zrase.)
Preberem zadnja dva šusa.
Hja, res je, veliko je rdečega, točk na koncu pa premalo, da bi po profesoričenem kriteriju bilo vsaj za dvojko. Pravopis, slog, utemeljitev, pojasnitev ... - ne vem, ne razumem točno ...  Nimam časa raziskovati, kaj kaj pomeni. Šus je. Dva šusa. In do jutrišnje kontrolke 16 ur časa.

S fantom se poveževa po spletu. On mi pošlje link. Samo kliknem. Nobl. 
Pomahava si.
Zrasel je. U, kako je zrasel! Velik fant.
Prepoznam ozadnje. Niso še menjali nobel pohištva ;-) Fant - simpatičen, še bolj, kot je bil. Sam je doma. Čaka, da greva v akcijo.

Pred leti je bil videti prestrašan. Zdaj je mnogo manj. Celo smeji se, muza: "Ne vem, očitno pač ne znam pisat," pravi.
Mu rečem: "Znaš, znaš, že od ... razreda osnovne šole, ko si se naučil pisati; znaš. Samo ne tako, da bi zbral dovolj točk."
Se strinja. (Kaj pa če drugega. A vidim, da mu ni do mojih besednih igric.)

- Kdaj pa pišeš? (vprašam rahlo v realnem upanju, da mama močno pretirava.)
- Jutr.
Premolk. Razmišljam, kaj naj rčem. Mati ni pretiravala. Škoda.
- Kaj bova naredila?, ga vprašam.
- Ne vem. Vi ste učitelj, mi reče.

Na nek način ima prav. Če bi on vedel, kaj naj zdaj naredi, bi verjetno to že naredil. 

- Pa misliš, da se da v enem dnevu naučiti pisati spise? - ga vprašam.
- Ne, mi brez pomišljanja reče. Pameten fant, si mislim. Ni zabit. Razume.
- In kaj bova zdaj?, spet vprašam.
Simpatično me gleda z ekrana. (Pomislim: kakor da sva v času korone; on-line, na daljavo, teamsi pa to. Le da se zdaj ne bova igrala šole, pač pa reševala kožo.)

- Imam eno rahlo prifliknjeno idejo, mu rečem. Če imaš uro in pol časa in če želiš, jo lahko sprobava. Right now. Sicer pa je na ekranu spodaj desno - če ti ne bi bilo všeč to, kar bova delala - rdeč gumb. Pritisneš, kadarkoli, in se najina povezava raz-veže, prekine, pade. No, mogoče potem zaneslijvo padeš tudi ti. Na tebi je, če ti je tole za poskusit. Druge ideje nimam, mu odkrito rečem.

Gleda me. 
Ne reče nič.
Onega rdečega knofa pa tudi ne pritisne.

- Dobro, potem pa zastopim, da si za to, da greva delat, rečem.
In delava uro in pol. 
Pred tem sem porabil še eno uro, da sem prebral dva njegovsa spisa, obnovil literaturo, o kateri se učijo in o kateri bo pisal, predvsem pa razmišljal, kaj naj. Kako naj danes fanta naučim v uri in pol to, kar bi se moral naučiti sam v urah in urah branja. To, česar se ni naučil, ker ni pisal punci dolgih pisem. Ker se ni šel journalinga, kot se danes reče skrivnemu dnevniku. Ker ni pisal v "moja knjiga lepo prosi, da jo čista roka nosi" - misli v spominske knjige sošolk in sošolcev. Kako naj danes predelava ta prepadaaaaaaaaaad, da ga bo juri sedmo šolsko uro uspešno preskočil?

***

"Mislm, da mi je šlo dobr," je držal obljubo in mi poslal mail takoj po pisanju. Cenim. Držal je besedo. 

***
Čez par dni.
Zjutraj se je najprej oglasila mama: ".X pisal pozitivno, hvala, Samo. Zmeniva se za ceno."
Potem pa mi je napisal še on: "Pisal sem trojko".
"Vidiš, da znaš pisati," napišem in stisnem pošlji.

Tako.
To je bil malo daljši uvod, namenjen naslednjemu vprašanju:

Si kdaj že slišal/a za kakšnega učitelja, ki bi učencu dal šus, potem pa bi mu rekel: pridi popoldan k meni privat na ure, pa te bom rešil, da boš v šoli dobil pozitivno?

Jaz še nisem.

Poslovna priložnsto za učiteljski kader - v javni šoli mu daš šus, potem pa pride k tebi popoldan privat, kjer obravnavaš njegovo bolečino?

Jaz za to še nisem slišal. Upam, da tudi nikoli ne bom.

***

Zakaj mi v bistvu hodi ta prigoda zadnje dni po glavi? Mord zato, ker tudi moj sin hodi v šolo. Uči se za zdravnika ...