Na fotografiji sta Gojc in Jaša, ki čakata.
Čakata na nastop. V garderobi gledališča Divadlo u Valšu v Pragi.
Takole si mislim:

Če je – po velikem Williju - ves svet res oder, in vsi ljudje igralci, potem bi veljalo, naučiti se čakati.

Čakamo, da bo čim prej fertik osnovna šola, da bomo lahko ... vozili moped.

Čakali smo, da bomo lahko v srednji zunaj do ...

Čakamo, da bomo čim prej dobili izpit za avto.

Čakamo, da bomo naredili na faksu zadnji izpit.

Čakamo, da bomo dobili službo.

Čakamo, da bomo jo/ga našli; kromosomodajalca za svojega potomca/ce, potomko/ke. Če.

Čakamo, da bo potomec zlezel iz plenic, šel v šolo, naredil izpit za avto, končal faks, dobil službo.

Čakamo, da bomo dobil vnuke.

Čakamo, da bomo na vrsti v čakalni vrsti za menjavo kolka.

Čakamo. Čakanje bi bilo treba kot predmet uvesti v šole. Čim prej. Samo-čiči-in-čaki.

To bi bilo zanimivo. Kaj vse nam dogaja, medtem ko čakamo!

Ko čakamo, se že godi.

Gledam ju, Jašo in Gojca, in se sprašujem, kaj jima hodi po glavi, medtem ko čakata.
To, kar ravnokar bo, gotovo ne. Ker to sta povedala že 50 krat. Odšpilala, zašpilila, zašpalila.

Zdi se mi, da jima godi, kako® se godi.