Sem slišal pred par dnevi pri poročilih:
V največjem slovenskem mestu je več kot 600 ljudi podpisalo pismo, nekakšno pobudo za boljše ravnanje z drevesi v mestih.
Sem se spomnil:
V najstarejšem slovenskem mestu je pred desetimi leti več kot 4000 ljudi podpisalo peticijo, iniciativo, da ne bi požagali dreves v mestu.
Vidim:
V minulih desetih letih drevesa v najstarejšem mestu, ki so bila zasajeno "nadomestno", niso niti slučajno nadomestila nekdanje sence, kaj šele, da bi jo povečala. Upam, da bo velikem mestu od podpisov več haska.
Mislim si:
Drugače bo, ko bodo nekoč predlagatelji odločitev ljudje, ki se zavedajo, da je življenje eno, da so drevesa živa bitja, da so koristna bitja, del nekakšne svetovne duše (ali še bolje duha). Ker pa to zveni seveda dokaj ... nemerljivo, netehtljivo ... ni pričakovati, da bi bilo že danes tako.
Se bojim:
Da tudi misel dr. Dušana Pluta, izgovorjena na taistem zborovanju, da so drevesa v mestih konec koncev zastonj klimatske naprave, da tudi ta ta prizemljen ekonomistično-prišpralističen argument ta hip ne bo pomagal.
In se veselim:
Gledam študentarijo okoli potomca; učitelji so jim očitno od vrtca naprej privzgajali in uspešno privzgojili lep odnos do ravnanja z okoljem. Ko bodo na odločevalskih položajih nekoč oni, bo drugače. Brez potrebe po hudem argumentiranju.
Ter zaključujem:
Čez en teden bo spet šola; klobok dol vsem vzgojiteljem in učiteljem, ki deco učijo holističnega pogleda na svet. Da je vse eno. (Zato ni vseeno, kaj počnemo; z drevesi, okoljem, smetmi in vsem po spisku). Povedano do konca: da ni meje med tabo in okoljem. Ti si okolje nekomu in nekdo je okolje tebi. Pa čeprav je to drevo.*
***
Pripis:
* Včasih kdo reče: "Mater, tale človek mi ne da dihati!" Spomnimo se, kdo nam v resnici daje naš vsakdanji dih.
- Fotka je iz kraja Tribunj v Dalmaciji. Večina nas je iskala senco teh borovcev; na betonski plaži se je crvlo le nekaj rib. (Kako čudno, kajne.)
- Kdor želi raziskovati optične iluzije, jih najde tukaj. Ko bom velik, bi si želel raziskovati mentalne.