Predaval je v nemščini. (Bilo je leta 1988 v Kulturnici na Židovski v Ljubljani.)
Nemško sem znal precej dobro. Po zaslugi osnovnošolskega učitelja Stanka Bezjaka in sprednješolske profesorice Mesejodčeve.
Predavatelj je rekel, da naj ga kar mirno prekinemo in vprašamo, če kaj ne bo jasno.
Hitro mi nekaj ni bilo jasno. Vprašal sem.
Potem mi še enkrat ni bilo jasno.
Pa sem pač vprašal še enkrat. Preden mi je odgovoril, je vprašal on mene:
- Kaj pa študirate?
Odgovoril sem.
- Veste kaj: končajte vi vaš študij, pa se mi oglasite; vabljeni k nam; se bova naprej pomenila pri nas.
"K nam" je pomenilo na šolo, kjer je bil predstojnik katedre.
Končal sem ljubljanski faks. Na prenosni pisalni stroj, ki sem si ga kupil na boljšjaku ob Ljubljanici - tisti oranžen, v plastičnem kovčku - sem mu hitro natipkal pismo. (Zbirko knjig Carlosa Castanede sem prav tam kupil od Jožefa Ropoše. Že samo zato, ker sem ga oboževal v predstavah v Mladincu.) Tipkati sem znal hitro. V najboljši kondiciji tudi do 250 znakov na minuto; zaslužen še en učitelj: Mitja Jabločnik.
Napisal sem:
- Končal sem faks, pa se vam oglašam; kot ste mi pred dvema letoma rekli na vašem predavanju ...
***
Prof. Harmut Lorenz je držal besedo.
Uredil mi je mesto v dijaškem domu na obrobju Berlina in status na njihovi šoli Hoschschule fuer Schauspielkunst Ernst Busch. Za eno leto sem postal: študent-gost.
Pred dnevi sem šel in ga obiskal, 32 let kasneje.
Da se mu zahvalim.
Še enkrat.
***
Včasih dam dijakom pisno domačo nalogo.
- Kdor mi do takrat in takrat ne pošlje na mail, bo dobil šus.
Potem pride tisti takrat in takrat.
Vedno so kakšni, ki naloge ne naredijo. Pozabijo pač.
Itak: naloga je samo naloga; če jo bodo naredili, ne bodo nič bolj pametni; če je ne bodo, nič bolj neumni. Zakaj potem sploh? (Moj odgovor kmalu.)
Potem se pa borim sam s seboj: Naj res dam šus? Kakšen smisel ima ta zašpičena številka? (Sam bi številke itak ukinil. Zašpičene IN okrogle.)
Naj? Naj ne?
In dam šus.
Da držim besedo.
Da bi jim pokazal: treba je držati dano besedo.
Tega bi jih rad naučil: Ker rečem, da bom, naredim vse, kar lahko, da to naredim.
Res pa je, da sem v življenju vse bolj tiho. ;-)
Ker se malo že poznam.
Ker sem že n-krat rekel - recimo, doma -, da bom nekaj naredil/uredil, potem pa sem se: zatipkal, zabral, zapisal, zarisal, zapletel v mreže drugih reči.
Pozabil pač.
Kot reče "profesor, pozabil sem" pač moj dijak.
Profesor Lorenz ni pozabil. Držal je besedo.
Name je to naredilo blazen vtis.
Šel sem ga obiskat, Hatrmuta. Da se mu zahvalim. Še enkrat.
***
Ko sva tako pred dnevi sedela ob reki Spree, pila pivo in južinala - on jetrca, jaz pa tipično berlinsko jed Eisbein z zeljem in krompirjem -, sem se mu.
V letu dni bivanja v Berlinu sem namreč doživel enega od svojih največjih veselij in uvidov v življenju: kakšna radost se je učiti, študirati, brati, hoditi na predavanja ..., če ti to ni treba. Kakšna radost je svoboda.
("... enega svojih največjih veselij": A samostalnik veselje sploh ima monžino?)
Mislil sem, da bo na hitro opravil z mano. Pa sva sedela ure in ure in Hartmut mi je povedal svojo zgodbo:
Z motorjem se je, 17-letnik, odpeljal s Saškega v Berlin. Tam nekje 1964-ega. Direkcijon na ministrstvo za kulturo (DDR jasno). Vprašat, kako bi lahko šel študirat lutkarstvo v Prago. (Hecno, sedela sva v gostilni, le kakšnih sto metrov stran od nekdanjega DDR kulturnega ministrstva.)
Hartmutov oče - učitelj, se je po vojni vrnil iz angleškega ujetništva. Zato v DDR ni dobil več službe učitelja. (Če bi se vrnil z ruskega ujetništva, bi jo.) Pa je oče imel ljubezen: lutkarijo. Nastopal je, uspešno, in poslej z lutkarstvom preživljal družino s tremi otroki. In slišal je, da da se lutkarstvo da celo študirati. Nekje na Češkem.
Na kratko: Hartmut je dobil papirje in prišel v Prago.
Učitelj za dramaturgijo in režijo, prof. dr. Erik Kolar, ga je 'vzel pod svoje krilo'.
Dr. Kolar je bil Jud. Preživel je koncentracijsko taborišče Theresienstadt. Žena in hčerka žal ne.
- Kako to, da ste mi tako naklonjeni, je nekoč svojega profesorja vprašal Hartmut, ko ga je ta povabil na večerjo k sebi domov. Bilo je kakšne štiri dni po vkorakanju ruskih sil v Češkoslovaško.
- Celo Nemce sem se naučil imeti rad, je rekel Kolar.
- Tega si ne znem predstavljati, ... je odvrnil Hartmut. ... - Kako je to mogoče? Po vsem, kar ste preživeli v KZ ...?!
Na to je dr. Kolar odgovoril:
- Ja, v KZ! Nemški soujetniki so bili najbolj solidarni. Z njimi se je dalo marsikaj!
***
Občutek sem imel, da se je Hartmut pred tridesetimi leti zavzel za mene, kot se je prof. Kolar nekoč za njega.
In občutek imam, da sem si, ko sem začel učiti v gimnaziji, dal besedo, da se bom po svojih (ne)močeh zavzel za svoje dijake.
Včasih jim zato namerno dam šus. Dokler "prijemajo" na šuse, - pač šus. Če ne naredijo tistega, kar je mus.
Srčno upam, da bodo nekoč lahko doživeli absoluten ne-mus, nič ni treba, ne-moranje ... kot sem ga jaz takrat v Berlinu. Po Hartmutovi zaslugi.
Dati besedo, dati se, dati vse, poskušati nemogoče.
Da se.
Lahko je težko, ampak se da.
Tudi držati besedo.
Hartmut jo je. In to je zame pomenilo takrat vse.
***
Komentar k fotografijama:
Fotka zgoraj: Za nama "Der Dom", levo, za mojo bučo: Humboldt Stiftung, zgarjena na mestu nekdanje vzhodnonemške Palast der Republik (Palače republike.) Z izgovorom, da je iz azbesta, so jo čez noč porušili. In na brzino (kljub negodovanju mnogih, tudi arhitektov) postavili to novogradnjo. Zadnja stran je kao moderna: beton; sprednja stran 'fotokopija' nekega minulega časa. Na vrhu pa kupula; na njej nekaj besed o Jezusu (fotka spodaj). Na pročelju pa zlat napis, ki slavi cesarja. Precej kičig, če mene vprašaš.
Predvsem pa, čisto jasno sporočilno iz nemškega glavnega mesta: - ne le tu, še marsikje v Berlinu - : Stran s tem, kar je bilo tu nekoč. Kapital, sveži kapital; ta zmore radirati in redefinirati vse. Takrekoč čez noč.
Ideološke boje je hitro in učinkovito zaključil kapital. Kar v nekdanjem Ostberlinu še diši po socializmu - ruši!
