Nekoč me je na Feriju nek študent vprašal: "Profesor, a vi že mate Facebook?"

Za trenutek sem bil tiho in si mislil: Lahko me je sram. Učitelj na medijskih komunikcijah sem, pa ne vem, kaj je to. No, slišal sem nekje, da je to nekaj po internetu ... za dopisovanje ...

"In kaj naj bi jaz s to rečjo?" sem mu retorično odgovoril kot kak študent v upanju, da oni drugi ne bo opazil, da v bistvu ne vem.

Pa mi je prijazno razložil, kaj je to Facebook. Verjetno sem gledal postrani, zato je zaključil: "Gejte, enostavno: faca kot ste vi, dandanes to pač mora met."

In tako sem odprl FB račun. 
Tega bo zdaj že ... dva krat sedem laških let. 

Ogromno člankov sem napisal na FB. Nekoč je FB omogočal nekakšen blog. Z možnostjo oblikovanja, citiranja, ... Pisal sem članke o Ptuju, dvorcu Turnišče in Muzeju uspehov Slovenije ... Potem pa so nekega dne ta blog kar nekam skrili. Takrat mi je FB prvič začel iti pošteno na živce. Nekajkrat sem bil pred tem, da ukinem račun. Pa me je zmeraj znova kdo prek messendžerja našel, kontaktiral ...; tu in tam reklamiram na FB kakšno uprizoritev, ki nastane izven hiš, v katerih je za promocijo poskrbljeno ...

Nekoč sta me, da bi lahko pisali o nešem mestu, Darko in Matjaž naučila administracije wordpressa. (Ptujcan.si, je še najdljiv, e-ptujcan.si pa kot kaže ne več.) Zdaj pa mi je Aleš pokazal nekaj, kar je še enostavneje.
in tako ...

... se mi zdi ...,
da je prišel čas ...,
da grem na svoje.

Zato se počasi selim na zato.si.