Ste kdaj pomislili:
gledališče na Ptuju se nahaja prek cerkve (Sv. Jurija),
gledališče v Mariboru nasproti (Slomškove) cerkve,
gledališče v Kranju je nasproti cerkve (Sv. Kancijana),
gledališče v Kopru je za vogalom Stolne cervke (Mrijinega vnebovzetja),
Drama v Ljubljani je skoraj soseda cerkve (Sv. Trojice),
Lutkovno v Mariboru - naslonjeno na nekdanjo (minoritsko) cerkev,
Šentjakobsko/Lutkovno gledališče v Ljubljani, nedaleč od katedrale,
MGL se tako rekoč drži cerkve (Marijinega oznanjenja) ...?
...
Še primerov?
HNK Osijek - prek Katedrale.
Dječje kazalište v Osjeku, prek ceste pa - majhna cerkvica Gospe Snežne.
Varaždinski HNK, nedaleč od - cerkve Sv. Nikolaja.
No, in primer na fotki zgoraj: Split; Hrvaško narodno gledališče in par korakov čez cesto cerkev (Marije od zdravlja) in frančiškanski samostan.
Naj bo primerov dovolj. Še in še bi se jih dalo najti, blizu in daleč.
***
Kako to, da so cerkve in teatri sosedi?
Naključje?
Ne verjamem.
Nikoli nas niso o tem učili (ali pa sem šprical to predavanje), nikjer nisem o tem bral.
Imam svojo razlago. Gre pa - najbolj na kratko - takole:
V antični Grčiji se je gledališče - to smo se učili - rodilo iz rituala, verskega obreda (v čast enega od bogov; Dioniza).
Potem ko je Evropa postala monoteistična (pretežno krščanska), je bilo zmeraj dvoje vrst ljudi: verni in takšni, ki zase pravijo, da to niso.
Verni ljudje so od nekdaj po 'duhovno hrano' hodili v cerkve.
Neverni ljudje so po 'duhovno hrano' hodili v gledališče.
(Ker brez nje, duhovne hrane, človek ne more. "Naj ne živi človek samo od kruha ...", piše v Bibliji.)
Gledališče je zato v svojem bistvu prav tako neke vrste 'cerkev':
V RKC cerkvi se opravlja daritev: skupnost vernikov prisostvuje obredu, v katerem se hostija iz moke spremeni v sveto rešnje telo; v spomin na Jezusa Kristusa, ki je premagal smrt in šel v večno življenje.
Tudi v 'cerkvi-teatru' se opravlja svojevrstna 'daritev': gledalci darujejo svoj (prosti) čas dogodku, v katerem dramatikove črke - nekoč napisane na papir - zdaj zaživijo v zgodbah živih ljudi (igrlacev); te zgodbe pa povežejo gledalce in nastopajoče v (začasno) skupnost in slavijo večno Resnico, Dobroto in Lepoto. V človeku in med ljudmi.
Tako. To je moja razlaga, zakaj so crkve in gledališča najboljši sosedi.
Kaj pa vozilo na fotografiji zgoraj med obema tema 'svetima objektoma'? - Taxi? Kaj dela tu taksi?
Predstavlja mi reality: današnjo stvarnost, potovanje, željo po iti drugam, doživeti nekaj drugega, odiditi od doma, od znanega, vsakdanjega, na odmor, oddih, dopust ... pobeg od službe, obveznosti, ubijalske in duhamorne rutine ... Ko ti ni, da bi šel sam, peš, te premakne nekdo drug, taksi.
Tega taksija že dolgo več ne bo, ko ta teater in cerkev bosta.
Ker teatri in cerkve šerajo živi lajf. Fajli ga ne. In ga nikoli ne bodo.
Zato: šeraj life, ne file!
The most importatnt function of art and sience is to awaken te cosmic religious feeling and keep it alive.
Misel šeral neskončno bolj pameten od mene, Albert Einstein.
