Pred leti sem nameraval z nekom poslovno sodelovati. Z enim starim znancem, lahko bi rekel celo prijateljem.
Po mailu, dveh, sem bil samo še najbolj grozna oseba na svetu.

Seveda sem se boril, da bi razložil, kaj in kako mislim, ampak, ni bilo šans. Bil sem grd - umazan ravno ne - zl pa.
(Kako se to pravilno napiše v slovenskem jeziku? Grdi, umazani, zli? Ok, ampak v ednini? Eto, da nas vidim, brez pomoči Franca, Frančka in AI). Naj požene to vprašanje zel ;-)

Zdaj se zafrkavam, takrat sem bil pa totalno zmeden. Kaj sem naredil narobe? Zakaj ne moreva v miru, razumno premisliti, prespati, in ugotoviti dejstev? Take reči sem se spraševal dneve in dneve. Gledal in prebiral maile, enega za drugim, bral med vrsticami, podpičja in vejice, hotel dojeti, razumeti. Bral sem najino dopisovanje znova in znova. Nazadnje sem se predal.
J. ga, je, kar je. Ni, kar ni. Ne bo, kar ne bo.

Danes pa klic.

Vidim ime in priimek. Tisti človek. Dvignem.

- Živjo. A me nisi zabrisal iz imenika?
- Zdravo. Ne, nisem.
(Ne brišem ljudi iz imenika. Tudi Dolfija mam še notri, pa Poldeta Bibičevega, pa Tucovića, pa Bodina, pa Slavca, pa še koga.)

In začne govoriti, da mu je žal za tisto takrat in da bi se mi rad opravičil.

- Daj, no, daj, ne seri, ga prekinem.
- Čakaj, in me prosim poslušaj, pravi, da ti povem, kar bi ti rad.

In neham in ga poslušam.

Pove, da je bil takrat v določeni življenjski okoliščini, da je vse zakuhal sam, da ve, da ni bilo prav, da jaz nisem naredil čisto nič narobe in da se mi opravičuje in prosi, da mu odpustim. Da ga je to žrlo, že dlje časa, in da me je moral poklicati.

- Stari: odpuščeno, pozabljeno, nema više.
(Sicer sem že takrat racionalno vedel, da nisem naredil nič narobe, ampak, mi je vseeno bilo hudo. Zdaj pa, ko me je poklical in mi to povedal, vem, da to lahko naredi le pravi človek, velik človek, pogumen človek. Ganil me je.)

In ko je povedal do konca, sem mu povedal, bi mu rad še jaz kaj povedal. Pa me je v miru poslušal in sem mu povedal; to iz oklepaja zgoraj, v prejšnjem odstavku.

***

Zakaj zdaj to pišem?
Da bi povedal, kako fajn je tale moj prijatelj? Da bi povedal, kako fajn sem jaz?
Dobro, frend je itak super; če bi napisal, za koga gre, bi se vsi dve sto procnetno strinjali. Sam sem tudi še kar okej, ni mi treba to praviti, hi, hi.

Tako da pišem to zategadelj:

Pokliči koga, ki bi bilo dobro, da mu rečeš: Stari, takrat pa takrat sem - najbolj na kratko in brutalno enostavno: zajebal.

Prepričan sem, da bo X najmanj presenečen. In ganjen.
Mogoče mu bo zatrepetalo srce.
Mogoče se mu bo orosilo oko.
Meni je; eno in drugo. Onemu drugemu na drugi strani pa tudi.

Tako to je.

Pripis: Fotka je bila posneta pri britofu, kjer je pokopana mama (Gorišnica; tam, kjer se je rodil, recimo Šugmanov Zlatko.) Všeč mi pa je, ker imajo sklonjene glave, tele sončnice. Ampak sonce posije. Zato glavo gor. In predvsem: telefon v roko! Še danes.