Naslikala: Milenko Kovačević in njegova hči Zorica

Picasso je nekoč dejal, da je vsak otrok umetnik, da pa je problem ostati to tudi kot odrasel. (Tako nekako, citiram po spominu.)

To sliko sta naslikala ata in hči. Hči hodi v drugi razred osnovne šole (ali tretji?), ata pa ne več ;-) Njun akvarel me je spomnil na Picassovo misel. Pa si mislim takole še naprej:

Na sliki so tudi vodne "packe". Recimo jim "napake". Verjetno so otorku padle kapljice vode na papir. Tu in tam, enostavno pač tako, nekontrolirano. 

Nastala je sveža, igriva slikarija - igrarija. Ata je, bi rekel, postavil okna - okenca, zvonik, namalal strehe, otrok pa se je vmešal in namalal še nebo, dodal svoj vodni "pljonk", tak' malo tu in malo tam. Recimo.

Koliko dela moramo vložiti mi, odrasli, da pridemo na koncu včasih v srečnih okoliščinah do otroške radosti ustvarjanja!
In tu se že spet spomnim, tokrat na nekoga iz tvojega sveta, Milenko:

"Ustvarjalnost, torej, pomeni zadržati nekaj, kar zares pripada otroški izkušnji: sposobnost ustvariti svet."
Donald W. Winnicott

Ustvarjanje svetov - kako lepa besedna zveza.
Ta edninski in edini svet, kakršen ravnokar je, smo ustvarjali in ustvarili odrasli.
Naši starši in pred njimi njiihovi starši, zdaj (hic!) že kar nekaj desetletij mi.
In neredko preberem ali slišim, kako je svet grozen; da je izkoriščevalski, nepravičen, grob, krvav in krut. In nepošten. In barabinski. Ter lažniv. In koruptiven. Najbolj na kratko: v kur ...-u, ali vsaj tam blicu, v riti. Država pa temu primerno: za en drek.

Ojoj: bil sem zraven pri ustvarjanju tega sveta, te države. Res. Stal sem takrat ₁₉₈₉ na Kongresnem trgu, ko nam je Pavčkov Tone bral Majniško deklaracijo in sem še zdaj; še zmeraj tu. Kdo je torej zasral, če je to, kar je, zasrano? Bil sem zraven. Že takrat polnoleten. Bil si zraven. Bila sva zraven. Bili smo zraven. Vsi, ki smo še.
Ustarjamo si ... vsak dan, pomalem; svet, točno takšen kot je. (Pogrešam spletno stran www.ustvarjamo.si. ... Mogoče jo bo uvedel kdaj kak minister za digitalizacijo, lokalno samoupravo, minster za prihodnost. Www.ustvarjamo.si bi nas vsak dan opozarjala in nagovarjala ..., da smo sami tisti, ki delamo svet, družbo, državo ..., takšno kot pač je.)

Ampak, to je vendar vsakemu jasno. Ni nam države in planeta zjeb... prapok, prasila ali ta ali oni bog, niti stric Darwin. Ustvarjamo si; točno to, kar imamo.

Otorci zidajo gradove si iz peska,
oblačijo barbike, vozijo plastične buldožerje, 
se gredo zdravnikov,
rišejo, slikajo, barvajo, plešejo, skačejo, pojejo in se veselijo ...

A ni vse to njihovo početje dejansko ena sama predpriprava, generalka za takrat, ko bodo bili odrsasli in veliki in bo šlo zares? Ja, svet bi lahko bil tako lep, če ne bi bilo sledilo: ...
(Ja, vem, grozna slovnična napaka "bodo bili". Kombinacija prihodnjika in pogojnika. A mi je všeč, zato naj ostane.)

... sledilo nekaj zares zanimivega:

Pride Starš, ki najboljše ve in zato pove, kako kaj bo, kako je nekaj treba in kako se kaj ne sme.
In tako počasi odraščamo in pozabljamo na sanje in gradove in veselje, petje, ples in skakanje po krošnjah dreves in sanjarjenje o vseh namišljen in čudovitih svetovih.
In svet namsto sanj postane stanje; dejstvo, sklep, in zakonski predpis.
Ne da se; to ne gre; to je tako; tako že ne. 
....

Zadržati otroka v sebi - od tod izhaja naša sposobnost ustvarjati svet. Po Winnicottu. In Winnicott je že vedel.

Če torej hočemo ustvariti boljši svet ... ;  verjamem, da mi ni treba napisati do konca. Morali bi znati poslušati njih in jih jemati resno. Pri njih bi morali zajemati. Pri njih začeti. Pri otorcih.

Vsi poklici, ki ustvarjajo svetove (bodisi taprave urabanistične, računalniške ... ali umišljene pisateljske, filmske, pesniške, slikarske itd., vedo, kaj pomeni "otrok".

Za začetek bi bilo fajn, če bi odrasli bili bolj nežni in prijaznejšji do Otrok v Odraslih. Ker samo Otroci (v Odraslih) si lahko zamišljajo boljši svet. Šele potem ga odrasel Odrasli v naslednjem koraku (in ob mnogih srečnih koliščinah) dejansko lahko tudi razčleni, domisli, sprojektira in na koncu tudi realizira (udejenji).

Dragi Milenko, povej Zorici, da mi je dala misliti; (vendarle sem odrasel).
Ampak že čez par ur grem v šolo učit mlade, da bi znali ostali čim dlje tudi Otorci.
Po pouku pa naprej proti Trstu delat z nami, odraslimi, ter se veselit druženja z Otroki, ki so še v nas.