Idiotes je bil v stari grščini izraz za zasebnika, človeka zunaj javnih zadev.

Zanima me prav ta meja: Koliko življenja se mi konča pri koših za smeti, na robu moje parcele. Tja pride javna služba in odpelje moje zasebne odpadke. Čez mojo ograjo seže moj odpdad. Z njim se mora ukvarjati skupnost (komunala).

Nisem idiot, čeprav zadnje čase pišem manj o lokalni skupnosti, v kateri živim, in več o tisti, v kateri delam.

Prebiram vse, kar dobim v papirju v kaslc in na spletu o kandidatih, ki bi radi poslej upravljali z mestom, kjer živim.

Prebral bom njihove volilne programe. Pogledal, kdo vse je na listah in katere stranke stojijo za kandidati.
In v nedeljo bom šel volit. Upam tudi izvolit.

V preveč lepem kraju živim, da bi mi bilo vseeno.

Preveč bogato zgodovino ima ta kraj.

Kar pomeni kaj?

Da so tu živeli in delovali tudi ljudje, ki jim ni bilo vseeno, kaj se dogaja onkraj njihovega praga.

Mi danes občudujemo njihove fasade. Oni so za njimi nekaj počeli.

Imeli so svoj posel, svojo dejavnost, svojo obrt, svoje podjetje, svojo delavnico.
Delali so, trgovali, se povezovali.
Sem so vabili poslovne partnerje, od tu hodili po svetu, prodajali in se ozirali po novih poslovnih in vsakršnih priložnostih.

Za seboj so pustili lepe hiše, premišljene ulice in trge. Na stenah so jim visele umetniške slike. Po zidovih poslikve. Naročali so kipe, gradili in opremljali cerkve, pisali kronike.
Skrbeli so za svoje. In za njimi je ostalo nekaj zdaj našega.

Lepo in prav.
Preteklost lahko slikam romantično, realistično, impresionistično, abstraktno in še na n načinov.

Pri prihodnosti pa ne bo dovolj, da jo slikamo.

Čeprav trenutno sodelujem v javnem življenju nekega drugega mesta, prihajam vsak dan domov. V domače okolje. Domače domače in skupnostno domače.

Kar se naučim/spoznam o ljudeh, sodelovanju in skupnosti na sosednji baušteli, bom nekega dne uprabil za delo za kraj, v katerem živim.

Ker za to gre:

Koliko energije, idej, zamisli in dejanj pljusknemo čez meje domačega dvorišča, čez zidove lastnega prebivališča.
Koliko nas seže čez ograjo.

Skupnost se začne že z dvojino. SLOžnostjo.
Potem pridejo trojina in vse mogoče množine.

In z njimi udarnine, praske, bolečine.
Tudi to je skupnost.

***

Šel bom volit. Upam tudi izvolit.

Potem bo ponedeljek.

In še vedno bom občan.

Še vedno bom želel živeti onkraj ograje svoje parcele. In tu tudi kaj narediti.
Za deco. In za dejavno (ne deklarativno) zahvalo staršem in učiteljem.

Nisem idiot.

Še zmeraj sem:

Samo občan