"Koliko lepih stvari imajo?!" sem slišal reči v trgovini. "Kakšno krasno prednovoletno vzdušje!"

V besedi vzdušje se skriva beseda duša.
Koliko lepih stvari imajo. Stvari imajo dušo?
Dušo imajo ljudje. (In pogojno stvari, če jim jo vdahnejo navadahnjeni ljudje - ustvarjaleci/vdahnjevaleci. Recimo tale predmet ima zame dušo. Vdahnil pa je kosu lesa to dušo mariborski kipar iz ... stoletja. Ne ne vem, nisem si zapomnil, ne imena ne stoletja. Tam pri rdeči cerkvi v MB ga prodaja gospod. Morda si bom nekoč privoščil tega angelčka.)

No, vrnimo se v trgovino.
Pred njo je nekdo na eni strani ceste na hladnem vrtel lajno in imel pred seboj škatlico za prispevke. Ljudje smo hodili mimo.
Na drugi strani ceste je nekdo sedel na mrzlih tleh in v piskerček prosil za kak dinar. Ljudje smo hodili mimo.

Tako je to s krasnim prednovoletnim vzdušjem. Nekateri lahko vselo kupujemo bleščeče stvari. Kakšni žalostni, ker morajo prositi za kaj za v usta.

Črni petek, je pisalo na izložbi.
In na neki drugi: črni vikend.
In na tretji: črni dnevi.

Čez nekaj dni sem pri frizerju. Bila sta že mimo; črni petek in črni vikend. Na radiu pa je še kar nabijala reklama: "Pridite, ... popusti . ... vidimo se ta črni petek." (Saj lahko razumem: če že plačaš reklamo, zakupiš toliko in toliko terminov, potem jo pač vrtiš. Četudi je mimo.)

In meni se zdi pač mimo. Govoriti, da je vzdušje, ker je po trgovinah toliko rdečih, svetlečih stvari.
Primejduš z dušo to nima opraviti nič. (Ali pa je moja že čisto zarostana in pri tem pač ne vztrepeta.)
Dokler vidim ljudi, ki morajo prosjačiti, je to kvečjemu prednovoleno bezdušje.

Nisem malodušen. Ne, ne jamram. N, n, ne zgražam se.
Ker vzdušje je blizu, možno in še poceni.
Povem, napišem, v prihodnjih dneh.