Ko vozim po Sloveniji, pogosto poberem koga, ki išče prevoz prek platforme Prevozi.org.
Zakaj ne bi ponudil prevoza tudi na hrvaškem Blablacar, si mislim.
Takoj po objavi relacije Ptuj - Split se mi je oglasil Matic.
Sprašuje, če lahko peljem sup. Sup? ... - Sveda, sam sem v avtu, zkaj pa ne; tudi za sup bova imela prostor.
- Ne, ne, brez mene, samo sup, pravi. On je že na Visu, ampak doma je pozabil sup.
- Samo na trajekt bi ga blo treba dat, ... trajekt za Vis vozi vsak dan ob ... in ob ... Samo date sup gor, gospodu tam, ki gleda karte, pa 10 eur ... vam bom to povrnil in tako ... če bi lahko.
Dogovoriva vse.
- Okej, pravim; Sup - pa dvignem, kje?
- V Ljubljani.
- Uf, Matic ... s Ptuja sem.
- Ni problem, ga bo prijatu od prijatla prpeljal na Ptuj.
- Matic, a ne bi blo enostavneje, če si na Visu sposodite sup?
- Ne, ne, ostanem še štirinajst dni, učitelj sem itd. ..., pravi.
- Okej, kakorkoli: če pride sup na Ptuj, ga rade volje vzamem s seboj. Ni problema.
Ob desetih zvečer je pred hišo pozvonil prijatelj od prijatelja in sup je res tu.
Potem se javi neka Maja iz Zagreba. Šla bi zraven do Splita ... Vpraša, če bo v avtu mačka; ker je alergična na mačke.
- Ne, ne vozim mačke. Vozim sup.
Prevoz potrjen.
Prihodnji dan se javi Laura. Če lahko gresta dve osebi zraven. Ona in njen dečko. Iz Zagreba sta.
- Lahko, Laura.
Ampak, da mata problem: za dlje časa gresta na Hvar, zato imata s seboj 'peseka'. Buldoga. Da me lepo prosita, ker so jima že mnogi zavrnili prevoz ... "radi peseka".
- Nimam problema s 'peseki', Laura.
Pa se spomnim, da imam v avtu alegično Majo.
Pišem Maji. Če je alergična tudi na 'peseke'.
- Nisam.
- OK, dogovoreno.
Dogovorjeno: zadaj bo mlad parček s 'pesekom', spredaj alergična Maja.
Dan pred odhodom alergična Maja odpove prevoz.
Super; bomo imeli več prostora.
A se javi nova - Barbara.
- Može, Barbara. Pobiram pri Motelu Plitvice, na izvozu iz Zagreba, pred Lučkim.
- Neznam, gdje je to ... Dali bi me mogli pokupiti kod Maksimira?
- Ne, žal ne, pičim za Split; če grem v mesto, bom zgubil uro ... žal, ne.
Zvečer še en mail.
Mater, kje se v tej aplikaciji klikne "polno"?!
Ne, te funkcije ni. Ali je vsaj jaz ne najdem. A potem tudi iskalci prevoza ne vidijo, ali je avto poln?
Prileti še eno sporčilo:
Neka gospa mama bi zmano poslala hčerki, ki je v Splitu, želvo.
Prosim? - Da, koranjača, mala, za kćer.
Okej, gospa mama, Motel Plitvice ... ob 10. uri bom tam.
- Ne, ne, ja sam van vanka, u Belgiji san, samo bi kornjaću tila poslat kčeri u Split ...
Ne štekam.
- Ne brinite se; neko če vam je več donit tamo. Preputovala je ta kornjača već pola Europe ...
Okeeeeeej. Pustimo se presenetiti.
S supom v avtu sem še nekoliko prej, kot sem načrtoval, pri Motelu Plitvice.
Mlad par s 'pesekom' je točen.
Popolnoma sta potetovirana, deklina ima pirsing v nosu, pubec je porisan od glave do gležnjev. Ona lepo naličena, bleščice pod očmi, zabrita po glavi skoraj na kodžaka, spodaj lep tatoo. Buldog se mi prijazno mota okoli nog.
- Bacil sam oko na vaš profil. Umetnošću se bavite, kajne? Ja sam kipar, pravi fant.
Končal je kiparstvo na likovni akademiji v Zagrebu. Dela pa v firmi, ki trenutno za Bosch izdeluje 3D maketo novega produkta.
- Od umjestnosti se nemre živjet, znate. Zato poleg tega še tetovira; nekje v Gundulićevi ulici ...
Zgovoren je. Simpatičen. Takoj se pomeniva, da ko bom potreboval za scenografijo kakšne 3d objekte, 3d printe - vse to delajo; od ideje do realizacije.
Čakamo še Barbaro. In želvo.
Barbara kliče.
- Gdje ste?
- Pa tu, kako sam rekao: Motel Plitvice ...
- A ja sam se izgubila, odvela me navigacija negdje izmedju kukuruza ...
Ne štekam nič.
- Mogu li vam slat moju lokaciju na viber, pa da me pokupite?, pravi.
Potisnem telefon v roke kiparju. Naj ji on razloži, kje smo.
Ph.
Medtem prihaja proti meni nek fant z emparjem. Takšnih plavih oči še nisem videl. Če bi bil punca, bi dol padel.
- Idete vi za Split? Doneo sam kornjaću.
- Da, ja sam; recite molim vi gospodji mami, da smo se našli ...
- Neznam ja nikog, meni je samo bilo rećeno, da vam isporućim ovo, neznam za drugo ...
Okej, ni važno.
Empar, v njem voda, v vodi želvica, v vrečki škatlica s hrano ...
Zdaj kliče Barbara.
- Tu sam. Sprašuje, kje sem. Sa koje strane.
Kipar debelo gleda. - Pa na strani za Split.
- Moraš prek mosta, prek autoputa ..., ji razloži.
Čez par minut pride; dolgonoga in doritilasa Barbara. Nabašemo se v passata.
Vsa prtljaga paše ko ata na mamo.
Start.
Potem seveda bla-bla, kot se platformi lepo reče.
- A, u kazalištu čete raditi; Srečko Šestan (trenutni generalni direktor) je otac od mog prijatelja. Pozdravite ga; recite, da ga pozdravlja onaj potetovirani frend on njegovog sina Ivana.
- Hoću.
Svet je res mali.
Kiparjevo dekle je iz mesta Hvara. Že nocoj bo kelnarila. On bo pa lenaril, ker je zadnje čase veliko delal. 'Pesek' pa se bo na plaži zaletaval v goste. Na Hvaru bosta ostala čez poletje.
Barbara je manekenka. Sinoči je priletela iz Milana. - Fotka se, ali samo za kupaće kostime.
Ker njeno telo menda ni za drugo vrsto manekenstva. Pojma nimam o teh rečeh.
- A za koji ste vi žanr predstava specializirani?, me vpraša.
Kako ji naj razložim ...
Noge ima dolge kot ponedeljek. Desno, v predalu mam hladno vodo; preden zaspi, jo še hitro prosim, da jih da malo na stran, da bom prišel do svoje vode ...
Pol leta preživi v Afriki. Tam dela za neko humanitarno organizacijo. Mimogrede tam sočasno tudi išče likovne talente, njihova dela pošljejo v Evropo, da jih tu prodajo ... Sicer pa ima še firmo z nepremičninami. Živela je v Istambulu, Italiji, Franciji ..., zdaj kmalu gre v Mehiko. Ampak samo začasno; zato, da bo potem lahko hitreje dobila stalno vizo za v ZDA. Ker bo živela tam.
- Onda znamo španjoski?, poduhovičim.
- Ne, naućit ću.
Ta drža mi je a priori všeč: Še ne, ampak bom.
Kipar je rahli negativec. - Neda se od umjetnosti živiti; ljudi su vam dandans čudni, svakojaki dolaze kod mene na tetovažu ...
Njegovo dekle je v glavnem tiho. Manekenka pa: - Ja nekak uvjek imam sreće u zivotu, pravi.
Študirala je v Brežicah - iz Samobora je - ekonomijo, izpostava mariborskega ekonomskega faksa.
Pa se spomnim, da mi je pisala, če bi jo lahko pobral nekje pri Maksimiru, ker da ne ve, kje je taj motel Plitvice ...
No, danes nisi imela sreče s pobiranjem pri Maksimiru, si mislim. Bo pa jo imela s temi nogami - in držo vobče - zagotovo še velikokrat.
No. Tako. Super nam gre.
Hitro smo v Splitu.
Z Maticem sem bil zmenjen: najbrž bom uspel oddati sup na trajekt šele naslednji dan, po prvi vaji v gledališču. A ker smo hitri, bom ujel že tega danes ob 15.15. Njbolje, da oddam sup kar zdaj in se rešim te skrbi ter se potem v miru posvetim svojemu delu, si mislim.
Sparkiram v luki; z vsemi štirimi žmigavci; kar za taksiji.
Saj veste: tu vlada že tista gneča, kaos, tekanje, čakanje ...
Kipar z dekletom odbrzi do kioska, da vprašata, od kod krene katamaran za Hvar ...
- Bok, bok, vidimo se kad tad u Zagrebu ...
Jaz izkoristim moment in še sam na kiosku vprašam, kje je trajekt za Vis. Še kakšnih 20 minut je do odhoda.
- Katamaran Katarina, 11 b.
Stečem proti avtu.
Zadaj trobijo.
Nič, bom prestavil malo naprej.
Vidim P-parking znak ... Malo naprej, levo, takoj za avtobusno očitno. Super.
A-a, malo morgen: ne smem levo. Nič ne bo.
Pelji še malo naprej, Samo ...
Krožni promet ... aha, novi P - pakring, dvižna rampa, krasno ...
Ni na kovance, na kartico: - Parking samo za radnike ...
Okej, bom naredil krog; še enkrat pač par minut vse štiri žmigavce, skočim do katamarina Katarina oddam in basta.
Zapeljem v krožnega na koncu luke, da bi šel nazaj mimo avtobusne in znova ...
Ne boš - prepovedano levo!; samo še obvezno desno smem, ven iz luke!
Hvala bogu vem, kje sem; aprila smo si tu ogledovali lokacijo. "Katalinićev dvor" ..., tik pred ostrim zvojem levo; hribček gor desno.
Tu zgoraj, pri oni hiši, bo sigurno kak parking.
Pa ga ni.
Uf. Nekako le uspem obrniti v ozki uličici. Pri tem zajaham kamnite kocke, ki so povsod po cestici; da ne bi - taki kot jaz - parkirali.
Sparkiram spodaj na res nemogočem mestu: ob zidu, vklopim vse štiri žmigavce, sup na rame, pa trčečim korakom, kot smo rekli v vojski, v luko. Minute tečejo. Upam, da bom ujel katamaran.
Najdem Katarino, predzadnji privez na pomolu. Tu pa zdaj vrsta. Okej, ratalo mi bo. Čakam v vrsti, da se tujci kobacajo po brvi, eden po eden mimo tipa, ki jim skenira karte. V glavi že vidim, kako mi pajek odpeljal avto ... In kornjačo.
Je sploh še živa?
Tip s skenerjem nima nič proti 10 eur. Sup je na katamaranu. Fotkam Katarino - pošljem Maticu: - Oddano. Lep dopust. SMS
Trčečim nazaj.
Da je vroče, najbrž ni treba poudarjati.
Avto je še tam! Oddahnem si.
Okej.
Zdaj v miru pokličem srečno lastnico želvice.
Ne dvigne. Kontaktiram gospo mamo v Belgijo.
- Još je kći na faksu. Sad sad će ona stići.
Zdaj zdaj bo prišla.
Čakam.
Je kar ni in ni.
Kličem svojo gazdarico, kjer bom spal, da ji povem, da zamujam.
Starejši glas: - Nije problem, spustit ću se ja onda za dest minuta ...
Čas teče. Študentke ni. Deste minut je imo. Bog pomagaj; gospe še od doma sporočil, da pridem okrog ... zdaj zamujam že ... in sploh ne znam povedati, kdaj bom tam ... sploh pa ne vem točno, kam moram priti.
Sporočil sem študentki, kje stojim, pred mostom, za na plažo Bačvice ... Ve, kje je to.
Čez nekaj časa na drugi strani ceste vidim, kako neko dekle šiba. Mogoče je ona. Ni. Dekle že piči prek mosta, zastane, sega po telefonu. Torej bo le to ona, si mislim, pokličem jo, obrne se, pomahava si ...
Študentka dobii svojo želvico, ki je pripotovala iz Belgije v Split.
Hoče mi plačati.
Študentu dnarja že ne bom vzel.
Srečna odide s plavim emparjem.
Pogledam navigacijo, kako do gospe gazdarice. O, samo še slaba 2 km po mestu, blizu cilja sem.
Vsi moji sopotniki razpakirani. Zdaj "smestim" samo še sebe. Končno. Uspelo mi je.
Spustim ročno, dam gas, ampak, kot da bi hkrati zaviral in dajal gas! Tega filinga ne poznam.
Bo že.
V prvem križišču komaj speljem; avto nekako samodejno zavira. Ful tiščim po gasu, leti nikamor.
V naslednjem križišču zabremzam pred rdečo; pedal pa zleti v prazno. Kaaaaaj? Sem že tak zmatran, da sem pritisnil na sklopko?
Ne! Zavore mi ne delajo! Bremzam, stopalka pa gre v prazno!!!!
Večkrat histerično pritiskam, kakor da bi pumpal blazino za na plažo, in zavora nekako vendarle malo spet prijema ...
Ej, tega občutka ne privoščim nikomur. Ni-ko-mur.
- In vier hundert Meter erreichen sie das Ziel links, pravi navigacija.
Vozim 40 na uro, daleč pred onim pred mano, za vsak slučaj, spet vklopim vse štiri ... in se nekako priguncam do svojega cilja. Prijazna gospa me že čaka in sparkiram na njenem dvorišču.
Aleluja. Tu sem. Konec. Tuš, čez dve uri je že vaja.
Naslednje jutro najprej kličem svojega velemojstra-mehanika, Janija.
- Ne se hecat, Samo; olje v zavorah ... cevčice ... verjetno je izteklo olje ... Pojdi k mehaniku.
Bodoči generalni šef gledališča mi pošlje kontakt svojega mehanika.
- Nije ovlašten za vw, ali je genialac, mi pravi in mi pošlje službenega šoferja, da bom vozil za njim.
Gospod mojster mi še isti dan pošlje na viber predračun. Potrdim.
Prihodji dan me šofer spet odpelja tja. Nekam med bloke nad Splitom. Niti slučajno ne bi našel.
- Blokada kočnice; napravia sam ja džir, tribalo bi bit sad sve u redu, mi razloži mojster.
***
Najprej sem si mislil: 400 kilometrov, 130 na uro, 3 mlada življenja, plus kornjača ... plus šofer:
Ne upam pomisliti, kaj bi se lahko zgodilo! Kakšna groza!
Drugo jutro pa: 400 km, 130/h, 3 mlada življenja, želvica in jaz: Kakšna sreča!
Še smo živi. Tak je naslov neke znamenite nemške igre; Hopla, wir leben noch.
***
Nazaj grede sem vzel s seboj gospoda in gospo, ki ne zaupata lokalnim preprodajalcem rabljenih avtomobilov, in sta našla nekoga v Zagrebu, ki prodaja avto; gresta, da pogledata, mogoče ga bosta kupila za njunega 20-letnega sina.
Gospod je šofer, ona gospodinja; trije bratje živjo s svojimi družinami v hiši, ki jo je zgradil oče v Splitu. V Omišu oddajajo dva apartmaja turistom. To ima prek gospa. Poslušam, kaj vse pustijo turisti za sabo ... V hribih nad Biokovim, tam so bili rojeni trije bratje. Hrvaška Zagora. Tam je njihov raj. Pomislim na Iva Ercegovića; nekoč je objavljal fotke iz svoje vasi. Gospa že eno leto ni bila v mestu (centru, okoli Dioklecijanove palače in to). - Nemam kaj tam tražit; gužva, turisti, tranzit, pravi.
- Prodali smo se strancima, doda gospod.
Med vožnjo mi razložita lokalno ozadje vsega tega, kar pravkar režiram: kapital, turisti, želja po hitrem zaslužku, prodajanje "muda za bubrege" ...
Zvem pa tudi, kje se je dobra janjetina izpod peke, (pa kako se naredi na lešo), in travarica, neka kvadratna, antique, da je čisto spodobna. Sicer pa onadva nabirata ljekovito bilje ... tam v njujem raju. Nek lokalni veljak je hotel speljati asfalt med v njihovo vasico. Uprli so se, niso hoteli vročega asfalta v neokrnjeni naravi. Poslušam zgodbe o bivšem županu K. In njetovem sinu -frajerju s ferarijem ... al porschejem.
Pordajalec avta iz Zagreba jima po telefonu pove, da je on v bistvu iz Bedekovčine. Slišim iz telefona, ko se pogovarjata, da je iz hrvaškega Zagorja. Z Bednjo - občina Ivanec - smo bili pobrateni; naša vaška gleadališka skupina na Hajdini. Dudek in Regica sta imela tak naglas ... Krasni so, hrvaški dialekti; zdaj že ločjujem slavonski, splitski, zagrebški, varaždinski, reški naglas.
Vsi so veseli: gospodu iz Bedekovčine ne bo treba v Zagreb, Splitčana bom odložil kar nekje na izvozu na avtocesti Zgreb - Krapina, kjer ju bo čakal. Pri izvozu Mokrice, pravi. Okej ..., ampak ne spominim se: Mokrice?. ... Zabok - ja, Sv. Križ - ja, Krapina - jasno, ampak Mokrice? ... No, on že ve; nek izvoz, na katerega pač nikoli nisem bil pozoren.
Mimo Zaboka smo, Mokric nikjer. Splitčan pokliče prodajalca avta, pove, da smo ravnokar "prošli Zabok, sledeći će bit Sv. Križ - Začrteje ... a di da napustimo autoput?"
- Pa, tu, kod rotora, za Mokrice.
- Nek vam kaže ime izlaza, exita sa autoputa, to nek vam kaže, prišepetavam Splitčanu.
- Kažite nam, na kom izlazu z autoputa da izadjemo ..., mu pravi v telefon.
- Za Zabok trebate sić, a onda tu, kod rotora za Mokrice, tu vas ja čekan ...
Zdavnaj smo že mimo Zaboka.
Prodajalec avtomobila se potem pripelje do Začretja. V Začretju se spomnim na prof. Čretnikovo.
- Vidi, Mare, kako je tu sve lipo zeleno, pravi mož ženi. - A kod nas sam kamen i poskoci.
Čez pol ure sem na našem bregu. S terase gledam čez Haloze proti Krapini.
Hopla, wir leben noch.