Nisem ji mogel ponuditi res  ... recimo kompleksne vloge, ker je v dramskem besedilu preprosto ni bilo.
Tudi honorarja ne, kot bi si ga zaslužila. Ker, ker, ker. 
Vilma iz Term nam je šla, se mi zdi, na roko in tako je nekajkrat prespala v Primusu.
Vaj je imela namreč malo. Teksta malo, par prizorov, skoraj fragmentov.
Ob njej je stal Svit s frajtonarco v rokah. Ona, Gospodinja, pa s krpo, ruto na glavi in pridelkom marjance (marihuance) z g.rajske vrta za svoja gosta Martina Kojca (Gojc) in Rudolfa Steinerja (Boris Svrtan).
Franc, ki je napisal besedilo, ni mogel verjeti, kaj je gledal na premieri.
Tudi jaz ne. Ne le na premieri. Na polno se je dajala v tistih nekaj prizorih in stavkih, ki jih je avtor položil v usta.
Ko smo gostovali v Burghausnu, so Nemci samo gledali, kje da smo angažirali to igralko. Hja, pač niso gledali Cvetja v jeseni. In vsega ostalega. Joža je nasnel lepe spomine. (Še živi bi gotovo dovolili: predvajanje Jožetove montaže Pite z relacije Ptuj-Varaždin-Burghausen na Petv).
V resnici sem si jo v dvorcu Turnišče želel angažirati že dolgo, dolgo prej. V glavi sem jo videl skupaj z Borisom C. in Daretom V. v igri Sveče so dogorele, Šandora Maraia.
Sploh pa: nismo je angažirali mi. Bila je angažirana. Ona je bila angažma.
Ona je bila zmeraj prižgana sveča. Angažirana. Gorela je, izgorevala. Iz vaje v vajo, iz predstave v predstavo. To ste občutili gledalci v dvoranah; to smo doživeli tisti, ki smo imeli srečo, da smo lahko sodelovali z njo. 
Ona je bila Milena.

***
S kolesom se že nekaj časa ni več vozil po mestu. Jasno, bolezen pač naredi svoje. Sicer bi se srečala in zavila na kafe. Sva se pa srečevala v kinu. Tudi nazadnje. Mislim, da je igral Zupaničev film Gora rocka, s pogovorom na koncu. Kot zmeraj je imel kakšno fino vprašanje ali pronicljiv komentar. 
Všeč mi je bila njegova hudomušnost.
Poln zgodb. Humorja. Prigod.
Našel mi je napako v romanu: S Fredijem nisva navijala za JBZT na Povšetovi, ampak na Roški. Kot rojenemu Ljubljančanu je moralo to hitro pasti v uho.
Počitnice so bile že na vidiku. Ja, se bom oglasil. Rad. Pri vama, na terasi, na kavi. En dan. Velja, smo si rekli. Kmalu bo poletje.
Potem pa je Gačo "čez par dni" na FB objavil novico.
Prepozno za kavo.
In vse drugo, o čemer bi se zgovarjala.
Z Mitjem.

***
Ptujčani so se 8. avgusta 1992 grmadili okoli ribnika v Ljudskem parku.
Občinski praznik je bil. Štiridesetletnica Komunale. Pomnim, ker so nam pomagali mnogi: Komunala, slovenska vojska ... sosed Kostja Kolarič oz. njegova mama, osnovna šola Ljudski vrt ...
Na odprtem morju smo igrali kar na otoku sredi ribnika. Nešo je celo malo zagazil v postano vodo. Vodomet so premierno namontirali in zagnali prav ta večer, za Komunalin praznik.
Prevedel nam je Mrožkov tekst, iz nemščine.
Za prevod iz originala seveda nismo imeli denarja. In on mi je naredil uslugo.
Spoznal sem ga na nekem javno-skladovskem seminarju v osemdesetih v Ljubljani (takrat se je reklo ZKO-jevskem).
Malo je bil starejši. On je že študiral. Germanistiko. Doma, v Bohinjski Bistrici, pa je imel svojo gledališko skupino. Podobno kot jaz Zato. na Ptuju. Zato sva se morda še bolj zaštekala.
Potem sem šel študirat tudi sam.
On je že zaključeval študij in si kak dinar zaslužil na kosilih, na katere so ga vodili direktorji, da bi z njimi treniral angleško ali nemško konverzacijo.
Nekoč sem ga srečal na Čopovi. Bil je že prfoks na Filofaksu. Z rolkami se je vozil v službo.
Potem mi je prevedel še kar nekaj iger iz nemščine, ki sem jih kasneje režiral. Nazadnje v Kopru: Moriti čuječe.
Zmeraj je bil igriv, hudomušen, zafrkantski. Zmeraj v lovu za kakšno besedno pirueto. Brez varnostne mreže spodaj.
Oni dan sem končal z branjem drugega dela romana Mein Kampf, Moj boj, Karla Oveja Knausgarda. Prevedel ga je iz norveščine.
Prebral sem zadnjo stran in odložil roman, ki bi ga že zdavnaj moral vrniti v ptujsko knjižnico. Potem pa je prišla novica.
Ta hip je še zmeraj na mizi ob meni.
Darko.

***

Ni bil konec. Gremo skupaj dalje. Vi v meni.