Ko sem odhajal na prvo vajo v Split, sem se ustavil na Ormoški v Muellerju.
"Tam majo modelčke avtov," me je spomnil sin.

Šel sem si kupit model retro VW kombija.

Nekak simbol mi bo: za sedem igralcev v skupini, plus kostumografka, plus jaz.
Vsega devet nas bo. Majhna ekipa. Za v en mini bus.

S samo z enim igralcem sem nekoč že delal, s Pere. Torej: same neznanke - igralci meni; neznanka - jaz njim.

Pričakovali bodo, da vem, kam se bomo podali.
Pričakovali bodo, da bom sedel na šoferskem sedežu.

Kdo so/bodo moji sopotniki?
Kam bi zavili oni? Po kateri poti?
Koliko postankov bodo hoteli?
Imajo raje vožnjo ponoči ali podnevi?
S klimo ali brez?
Z glasbo ali brez? Če, s kakšno?
A kdo ne prenese, če sedi zadaj? (In bi zato lahko bruhal?)
Je še komu med vožnjo rado slabo?
Kdo bo sedel spredaj ob šoferju?
Imamo dovolj goriva?
Kaj prvaprav tanakamo?
Kakšna bo cesta, po kateri bomo vozili?
Imamo napumpane gume, tekočino za brisalce, prvo pomoč ...?

Takšne raznorazne reči bo predstavljal ta mini bus. Zato sem ga kupil.

***

VW kobmi nas je spremljal ves prvi teden na skušnjah.

***

Danes Mijo zamudi (svojih običajnih) pet minut.
Na to Donat takoj pristavi: "Poglejte, ritoliznika!"
"Ja, to sem si kupil, da bi se priliznil režiserju," reče in pokaže na svojo majico Mijo.

Počasi se navajamo drug na drugega.
Počasi vsak odpira svojo prtljago, ki jo ima s seboj.
Počasi slutimo, kam bi nam bilo najbolj všeč, da bi nas vodila pot.
Počasi se začenjamo poslušati; kdo bi se kdaj ustavil, pokadil, popil ... šel na wc itede.

***

Čez nekaj dni v našo WhatsApp skupino Pere pošlje tole fotografijo:
(Bil je na Dunaju, pa se je peljal mimo ...)

Ni kaj; fajn igralce imam. 
Fajn ljudje.
Pripravijo mi male radosti, če/ko se imamo fajn (beri: kreativno).

"Ni važno, kaj je cilj," mi je nekoč rekel David, "važno je, s kom potuješ".

Zdela se mi je - in se mi zdi še vedno - fina misel: ni važno, kam, pomembno - s kom.