Nekoč poleti sem se sredi dne vračal iz Sobote.
Nekje ob cesti sem pri neki hiši s kotičkom očesa zagledal zgornji štant. Odpeljal sem se mimo.

Po par sto metrih sem ustavil in obrnil. Zanimalo me je, kaj sem to opazil. In zakaj. Vrnil sem se, sparkiral v bližni.
Nikogar ni bilo nikjer. Očitno so se vsi skrili pred pasjo vročino. Še pes - v kotu zgoraj desno - je bil samo za vzorec.

Na improvizirani stojnici so bile razstavljene zapestnice. In škatlica za denar. Kot v Avstriji. Kjer sem kot otrok privič videl, da lahko kupiš časopis tako, da ga kar vzameš in vržeš v škatlico šilinge.

Izbral sem svojo zapestnico. Pravzaprav sem jo zbiral dolgo. Predlogo. Namerno dolgo. Zato, da bi morda prišla iz hiše mlada oblikovalka nakita - podjetnica. Ne vem, zakaj sem bil prepričan, da gre za deklico. 

Prostovoljno sem se ustavil, prostovoljno sem izbral, prostovoljno sem prispeval, kot me je vabil napis na dekličinem "reklamnem plakatu".

Nikogar ni bilo doma, bi rekel.
Zapestnico sem dal na roko, denar v blagajno na podstavku in nadaljeval proti Ptuju. Kak dan kasneje sem napisal tale članek, ter v njem napovedal, da bom nekoč morda pisal o zapestnici.

Medtem je minilo kar nekaj časa.

Pred dnevi se je začela šola. 
Neskončno bi me zanimalo, za kaj se bo izšolala tale deklica čez 15, 20 let. Kaj bo počela?
Nekoč sem sanjaril o longitudinalni raziskavi, trajajoči 20, 25 let, ki bi pokazala, ali obstaja pozitivna korelacija med konzumiranjem kulturnih dobrin in mnogimi drugimi rečmi. Prepričan sem, da obstaja. To bi pokazale tudi številke. No, mogoče pa se kdaj kje sproži.
Kakor mogoče ta deklica nekoč postane oblikovalka. Recimo. Nakita. Denimo. Ali morda modna oblikovalka. Ali ..., ali ...

Krasno bi bilo, če bi jo nekoč lahko spoznal in zvedel, kam jo je poneslo v življenju. 
Mogoče bo pa podjetnica. Uspešna podjetnica. Mogoče celo v bližnji Avstriji.

Najbrž nikoli ne bom vedel, saj še za kraj, kjer sem naredil fotografijo, ne vem. Nekje s Slovenskih goricah je bilo; nedaleč od izvoza, kjer sem zavil z avtoceste proti Ptuju.

Ogromo presedim v avtu, preveč. Še najraje v tišini, brez radia. Takrat, ko vozim in ne delam nič, naredim še največ (razmislekov).