Kakorkoli: Vsi, ki sem jih letos slišal, da so kaj rekli o okrasitvi Ptuja, so vendarle rekli nekaj enakega, skupnega, istega:
"Turn pa je mega."

Sandi Kelnerič je zaslužen, vemo. Hribolazec, vodnik, goroplazec, planinec, alpinist ... saj ne vem točno, kaj bi bil pravi opis.

Pozno novembra se mi je nenadoma pojavil nekje za hrbtom, me potrepljal po ramenu in rekel: "Greva na pivo."
Zdelo se mi je, da je ravnokar prišel s turna.
Sedeva me je zanimalo, kako je gori. Meni se zvrti že pri žlebu na treh, štirih metrih.

Pa pove, da je zgoraj stoprocentno skoncentriran na vsak najmanjši gib. Vsak premik prsta, noge, roke, še pogled. Vse prej premisli, potem pa naredi. Samo ta gib. Edini. Pred-premišljen, izbran, nakar izveden. Potem pa enako naslednjega. In naslednjega. Rezultat je "turn, ki je mega".

Fascinantno se mi zdi: popolna posvečenost brez miligrama ne-prisotnosti.