Je rekel, da naj mu prinesem svoje izločke, moj osebni zdravnik. Pa sem mu jih. Zelo dobre volje sem se izločil in se mu izročil. Dobre volje, ker mi je pred tem kirurg rekel:
- Glej, ne vem, jaz sem kirurg. In pri tebi nimam kaj rezati. Ne vem ... Naroči se pri dermatologu.
Obožujem ljudi, ki vejo, da ne vejo. “Ne vem. Nimam pojma. Nimam mnenja.” To se mi zdi eno táko zdravo mnenje; primerno za kompleksen svet, v katerem še nismo umrli.
Super dohtarje mam. Tale kirurg je res simpatičen. Spoznal sem ga na jadranju. Bil je krmar sosednje barke, z našim krmarjem sta se non-stop nekaj slišala po telefonu in dogovarjala, kje in kako se bomo obračali, nastavljali vetru in kateri bo v luft vlekel katero cunjo, jadro imenovano. Meni se je zdelo imenitno, da smo se – njune komunikacije radi - zvečer lahko lepo stuširali in izločali v marini, zjutraj pa spili na rivi rundo kofeta in travarice. Odklop, čisti odklop. Po vsakem izločanju bolj. Zdaj pa, ko je rekel, da nima pojma, me je do konca očaral. Isto mi je nedavno rekel sin, študent medicine, ko sem ga nekaj spraševal okoli zdravja. “Ata, saj veš, da nimam pojma." Mogoče bo tudi sin zrasel v enega takega fajn dohtarja. (Čeprav, vem, da ne bo pil travarice; razen če si po 22-ih letih še premisli.)
Nazaj k dohtarju, osebnemu. Ko sem se vrnil s študija, desetletja nazaj, sem verjetno imel kdaj kak grlobol, ko domače arcnije niso pomagale. Pa mi je sestra povedala za svojega zdravnika in sem šel kar k njemu. Bil je še tam, pri štreki. Jaz sem prišel iz Ljubljane, on iz Beograda. Potem je hodil s svojo soprogo in hčerko v naše gledališče. Naše pravim, ker sem bil takrat tam poslovodja. No, in pred nekaj meseci sem ju, dohtarja in ženo, srečal. Potiskata sta voziček. Zdaj sta že dedi in babi; tista punčka, ki sta ju takrat vodila v gledališče, pa mamica tega otročička. C’ est la vie.
No in tale moj dohtar mi je takrat, ko sem bil prve krati pri njem in ga vprašal, kaj mam, kaj mi je, dejal: “ Ne boste urmli.” Samo to.
In res nisem.
Še do danes ne. Mel je prav; pravo prognozo je postavil. Cenim.
Zelo redko sem potem zahajal k njemu. Zadnje čase pa sem začel rahlo cviliti in škripati in sem se šel pokazat. Temeljito me je pretipal in dal preiskati. Tudi izločke.
Napisal mi je nek recept za tablete. Medicinska sestra mi je povedala, da me že čaka v lekarni.
Pa zavijem kar za vogal v mestno lekarno. Če so se potrudili in me vse tam že čaka, bom pa ja nemudoma vzel.
Pridem v lekarno. Vtaknem plastično kartico tja, kamor mi naroči mlada magistra pred mano. Prinese mi škatlico tablet.
- Pozna gospa že to?, me vpraša, potem ko odmakne oči od računalniškega zaslona.
Kaj naj rečem? Hm, najboljše po pravici. Pa rečem:
- Ne pozna.
In mi gospodična na drugi strani pove, kako naj gospa jemlje tablete. Simpatična je. Jaz pa dobre volje. Zato še malo poklepetava. Kaj bi še lahko vprašal? Neke gneče ni, zato se še malo zanimam; kakor da bi imelo to kakšno vezo, kakor da bi imel kaj pojma. Pozanimam se torej, kako delujejo te bablete, čemu služijo in se pri tem zagovorim, da bom to kar sam papal.
-A to je za vas!?
Pogleda spet v računalnik, zdaj ugotovi, da imam očitno dve imeni, in pravi:
- Se opravičujem.
- Jaz tudi, ker bi vam lahko takoj povedal, da sem tista Marija tudi jaz.
Magistra na šalterju zraven se smeji.
- Meni se je to tudi to že skoraj zgodilo pri gospodu, da sem mislila ...
- Ja, ja, večkrat se mi to zgodi, pravim. Na pošti, recimo, ko so mi rekli, da mora gospa sama priti dvignit, da mi ne morejo dati ... Pa sem se pred poštnim okencem obrnil okoli, in še enkrat rekel dober dan, se predstavil kot Marija in smo se zmenili. In nasmejali.
Dami za steklom in jaz pred lekarniškim okencem se razbremenjeno režimo. Razzagatili smo situacijo. No, jaz bi se še malo menil; ljudi ni bilo, pa se mi je zdelo, da nikogar ne motim, gospema za pultom pa je po moje itak vseeno: ali čakata betežne ali pa malo poklepetata z občani. Najbrž osem ur vsak dan govorit: “ ... na vsaki dve uri”, ali pa: “trikrat na dan”, ali: “že poznate to?” tudi najbrž ni prav zabavno.
No, tako. Imeli smo se fajn, zadnji dve, tri minute in čas je, da rečem hvala in grem. Ko sem že skoraj pri izhodu in so se mi vrata kar sama prijazno odprla, zaslišim:
- Gospod, plačat je treba!. Magistra, ki me je stregla.
- Beli recept ste dobili, to bo za plačat.
O mater. Zafarbam. Tako, zares fejst. Mogoče bo mislila, da sem hotel sp ..., speljat; ali pa videla, da pojma nimam in se nekaj pametnega delam s svojimi vprašanji ...
- Kmh ... veste, do zdaj še nisem kaj dosti po lekarnah hodil ...
- Super!, pravi magistra.
Kako naj vem, da sem dobil belega, če pa nisem dobil nobenega, si mislim. Presneta digitalizacija ...
Nasmejani magistri zastopita, da nisem ravno hotel pobegniti, ukrasti, jo popihati, ne da bi plačal. Tega ne počnem niti na bencinski pumpi. Tam, recimo, hočem plačati, tudi če ne morem, ker še sploh nisem pravilno odložil ročke. ... Ali pa - dvakrat se mi je to zgodilo v življenju - da sem v passat-dizla natočil bencin. Ampak plačal. Dvakrat; gorivo in potem še Damjana Kodranovega, da me je naložil.
Za konec tega zapisa še enkrat nazaj v sprejemno pisarno osebnega dohtarja:
Tako dobre volje sam, ker kirurg nima kaj rezati, pa ker me je medicinska sestra zjutraj poklicala in prijazno rekla, da naj kar lepo pridem takoj, če mam čas, da pomislim:
Ko sem bil v čakalnici in malo bral, ali naj trkam, ali počakam, da pridejo ven, sem na vratih opazil napako:
‘Ne motite delovni proces’.
Moralo bi seveda pisati: ... delovnegA procesA.
Medicinska sestra mi piše listek, za laboratorij, za izloček, jaz pa si med tem mislim: Ji naj povem? Klinc, bom, nič me ne stane, fajn so, pa naj si še to popravijo na vratih.
- Gospa, tako lepo me boste popravili, a lahko še jaz malo vas?
Začudeno me pogleda izza pulta.
- Na vratih imate napako.
Pohiti proti njim. Ne more verjeti. Mogoče je ona odgovorna za te napise na vratih. Vsa je iz sebe.
Grem z njo do vrat.
- ... da ne motite – koga ali česa - delovnegA procesA, ji rečem.
Ona pa meni:
- Piše: ‘Ne trkajte, ker motite delovni proces’. ... Gospod Strelec, a vam napišem še napotnico za okulista?
Khm. Pika. Pogledal sem tablico na vratih in sram me je bilo.
Tako je to. Ne boste umrli, mi je rekle pred več kot tridesetimi leti. Preroško pravilno.
Še zmeraj je, po vseh teh desetletjih, bolj tih moj dohtar. Domnevam, da bo v nadaljevanju najinih druženj nekoč dodal besedico “še”. Ne boste še umrli.
Tako.
Ne še.
Dokler dih-izdih-dih-izdihujemo, še nismo izdihnili. In to je super.
Ker si v tem času, dih-izdih-dih-izdih, lahko mislimo, kar si hočemo. Lahko rečemo, kar hočemo. Ali smo tiho, če hočemo.
Eto, meni se je zahotelo kaj reči.
Pa sem se verbalno iztrebil.
Še sem.
In še mi bo.
Zato bom.
Zato.