Pospravljam pisarno. Praznim police. Odslavljam fascikle.
In izkopljem reč, na katero sem pozabil. Oziroma – kakor sem nedavno izvedel in se zdaj dokončno zavedel – jo uspešno potlačil.

S Tadejem nedavno nekaj čvekava in prideva do naslednje teme:
Leta 2008 je bilo dogovorjeno, da bo postal direktor gledališča na Ptuju.

»In zakaj nisi?« ga vprašam.

»Ker je en kandidat grozil, da bo zatežil in se pritožil.«

»Aja?« se čudim.

»Ja, pa saj, stari, čisto fajn, da se je izteklo, kot se je,« pravi.

»Če ni skrivnost, kateri model pa je te bil to?« ga vprašam ob koncu debate. »Bo ostalo pri meni.«

»Ni problema," reče, "če res hočeš vedeti."

»Seveda. Daj, povej, kateri idiot je nekaj sikal.«

»Ti.«

Uf.
Za popizdit.
Kakšna potlačitev. Zigi Freudel bi imel tu kaj povedati.

Kakšno prepoznanje. Anagnórisis se temu strokovno reče v starogrški drami.
In kakšna hamartía: zmota; nekdo pomaga zakuhati prav tisto zgodbo, v kateri se pozneje znajde sam.

Kakšna norija.
Neponosen.

Tadej zaključi, da je tako ali tako bolje, da se je izteklo, kot se je.
Jaz pa pomislim, da še ni Fin de partie.

***

Tale izpredalnina je bila iztočnica za tokratni zapis: