Zgodilo se je pred mnogimi leti v Londonu. Nek galerist je povabil Johna Lenona na razstavo neke japonske konceptualne umetnice. Že dan pred otvoritvijo. Brez publike. John Lennon najprej ni bil nič kaj navdušen. Ne nad umetnico in ne nad razstavljenimi predmeti. Potem pa je stopil v nek prostor, kjer je stala samo ena lestev. A je mogoče niso pravočasno odstranili? Kaj naj bi pomenilo zdaj to?

Ko je John Lennon stopil bliže, je videl: S stropa je visela vrvica s povečevalnim steklom. Zdaj je postal radoveden. Povzpel se je na lestev in vzel lupo. Na stropu je bila majčkena beseda iz streh črk, ki se je s prostim očesom ni dalo prebrati: "YES".

Ta beseda in ta trenutek sta spremenila vse. John Lennon se je zaljubil v umetnico, v Yoko Ono. Ona se je zaljubila vanj. Nenačrtovano. Kasneje je zapisala: "Ničesar nisem pričakovala. Ampak, delovalo je, a ne?!"

On pa je po drugi strani kasneje povedal, da je v tem trenutku bil na nek način olajšan. Pravzaprav da je bil pričakoval pri sodobni umetnosti kaj drugega, mogoče prej kakšno negativno besedo, "No" ali "Fuck". Ampak "Yes" ga je pa sesul. Ena lestev in tri črke. YES.
(Bernhard von Mutius)

Jap, ja.
K tej zgodbi ni veliko dodati, kajne?
Pove sama zase vse.

(En papež, ne vem, če ni bil tisti Poljak: a ni imel nekoč nekega slogana v smislu: 'Reci življenju ja'? Al so bili to slovenski skavti, tam, v Stični, ali kje se že srečujejo?)

V tem smislu si upam trditi:

Dobra umetnost je presežnostna.
Tako kot pravi, da je to vera.

Lahko pa rečemo drugače:
Vera je larifari. Tako kot (sodobna) umetnost.

Je pa tudi res:
Ni vsak dan tisti dan ... v Londonu ... in ni vsaka lojtra The ladder.

Kar me spomni na Brucea Srpingsteena in tole njegovo krasno pesmico.

No, vrnimo se še za hip k Lennonu.
V svojem zadnjem intervjuju je za revijo Rolling Stone dejal:

Nismo bili mi prvi, ki so rekli 'give pease a chance', ampak mi nosimo to baklo kot olimpijski ogenj in jo izročamo naprej, od enega nosilca do drugega, od ene dežele k drugi, od ene generacije k drugi - in to je naše poslanstvo. Ne živeti enostavno tako, kot misli nekdo drug, da je prav - bogato, revno, srečno, nesrečno, nasmejano, nenasmejano, v pravem ali fejk džinsu.
John Lennon

Decembra 1980 je Lennona v hrbet ustrelil David Chapman. Strelec je stal na prizorišču umora, čakal policijo, in bral roman Varuh v rži. Policiji je rekel, da je to njegov manifest.

Jebi ga; ima svakojakih ludžaka.

Lennonova Imagine je za mnoge najlepša pesem ever.

»You may say I’m a dreamer
But I’m not the only one
I hope some day you’ll join us
And the world will be as one ...«

Ja, za to gre: kaj si predstavljamo. Kaj si mislimo. Kaj doživljamo.
Tudi, ko gledamo (sodobno) umetnost ... (Ali še posebej takrat.)

***

P.s.:
Sicer sem pa talo zapisal, ker sem bil včeraj na otvoritivi razstave v galeriji Luna na Ptuj. Toplo vam jo priporočam. (Murkova ulica, poleg nekdanjega Peka; za bralce iz prešnjega stoletja.) Razstavlja Duško Šibl.
'Navodil za gleadnje' ne boste potrebovali.
Z lahkoto si boste predstavljali: Slikar slika s čopičem kakor da bi slikal s fotoaparatom; s predlogim časom osvetlitve. Vsi njegovi liki so v nenehnem gibanju. Vse se premika, vse teče, nič ni pri miru. Vse se širi. Vse je nastajanju, rasti. Barve so močne, čiste, izrazite. Poteze so hitre in suverene. To, kar je na sliki, je izvedeno na bistvo. Nič več. Nič odveč. Predstavljam si, da si ga je bog, ko ga je ustvajral, svet, tako predsavljal. Samo 'Faust' tam nekje, sklanja glavo in nastavlja hrbet ...

Pojdite, pojdite gledat. Kaj si boste predstaljali vi? 

In še to: na razstavo na Ptuju me je opomnila fb prijateljica Jasenka Denin iz Osijeka. Hvala, Jasenka.
Pa naj še kdo reče, da družbena omrežja niso lahko tudi koristna.
Sicer je pa slikar Šibl Djoletov prijatelj, Djole pa je 'moj' igralec v Gavelli ... Svet je res mali; in prav lepo paše v naš mali, lepi Ptuj.