Akvarel naslikal: Milenko Kovačević

Ko bom 'velik', bi rad izvedel naslednji eksperiment:

V gledališko dvorano bi na dramsko predstavo povabil same Kitajce. Ali pa recimo Japonce. No, dobro, lahko bi bili tudi Finci. Kdorkoli: nekdo pač, ki ne bi znal niti besede slovensko. Poleg tega pa tudi ne poznal zgodbe, ki bi jo gledal.

Potem bi jih v anketi vprašal po vsebini.
Kaj so gledali?
Za kaj je šlo?
Kaj je govorila ena in kaj druga oseba?
Kdo je bil s kom v kakšnem razmerju?
Itede.

Nakar bi poiskal nekoga, ki se spozna na hipoteze, anketne vprašalnike, obdelavo podatkov, korelacije, statistično pomembne razlike ... (Meni je bilo že tisto okoli mediane in variabel ... čisto dovolj.)

Kaj bi pokazala taka raziskava?

Da so oči in obraz (igralca) 'vstopna točka' za empatijo (gledalca).
Da človek zelo dobro "ve", kaj misli, čuti, govori drugi. Pa čeprav ne razume niti besede.
Da smo prvenstveno bitja so-čutenja, so-čutja, so-bivanja, so-doživljanja in so-kaj-pa-vem-česa-vsega-že.

Kaj sta (si) naredila, ta dva Milenkova, da gledata v tla?
Kaj sta izgovorila minuto ped tem prizorom?
Kam bosta šla minuto za tem? Na barvno zemeljski podlagi ...
(Tole bi bila fina igralska naloga za dijake igre: poglejte tole sliko in odigrajte, kaj se je zgodilo par minut prej, par minut kasneje.)

***

Na izpitu statistike pri dr. Borisu Kožuhu sva se zaklepetala; pa sem mu povedal zvojo zamisel:
Tako kot za 'športni karton' (ali kako se že reče tistemu tapkanju in skakanju v daljino v šoli) bi spremljal otroke vse od prvega lutkovnega abonmaja, prek osnovnošolskih obiskov gledališča, zahjanja v teater v srednji šoli, obiskovanja gledališča na faksu in potem, ko si ustvarijo družino. Redno anketiranje, recimo vsakih sedem let, skupaj 30 let.
In potem bi skukšal dokazati, recimo takšne hipoteze:
- da kdor od malega hodi v gledališče več bere, ima večjo domišljijo, je socialno kompetentnejši, bere več knjig, pozna sodobno domačo knjižno produkcijo, na splošno bolj spremlja kulturo in umetnost, je bolj empatičen, solidaren, bolj narodno zaveden (kar koli to že pomeni),
- da ima bolj izostren estetski čut,
- da se zanima tudi za druge veje umetnosti,
- da je tolerantnejši, solidarnejši, 
- da ima večjo zmožnot empatije.

Dr. Kožuh me je poslušal in omenil, da ima v Pragi kolega, statistika, ki se ukvarja tudi z gledališčem.
- Ja, nekoč sem bil v Pragi, rečem in omenim lepo narodno gledališče, kjer je Mozart imel neko svojo krstno uprizoritev ... pozabil katere opere.
- Na kateri strani reke pa se nahaja to gledališče?
Ups ... skozi glavo se mi zavrtijo slike, ... stojim na Karlovem mostu, reka teče ... gledališče pa je torej ... davno je tega, kar sem bil tam ...
- Na levem bregu, odgovorim, pa sva končala. Opravil sem izpit iz Metod pedagoškega raziskovanja. Ker dosti dlje od mediane ni - in profesor je videl, da ne bi - šlo.

No, se je pa profesor Kožuh na koncu prijazno ponudil: da če bom res kdaj zagnal to longitudinalno raziskavo, da je pripravljen pomagati pri metodologiji, pripravi anketnega vprašalnika itd.

Tako da: samo še kulturno ministrstvo zainteresiram, pa šolsko, in morda še kak pedagoški inštitut ali Zavod za šolstvo RS.

Če začnemo jutri, bom moral najti samo še nekoga z malo manjšim emšom, da bo čez 30 let interpretiral rezultate.

P.s.:

Nekoč sem opzaoval Milenka pri delu. Malal je lahkotno, hitro in igrivo. Brez kompliciranja. Par potez. Sem in tja po listu s čopičem, malo tu, malo tam. Ne bi verjel, če ne bi videl.
- Malo sem se "igral", mi je napisal v mailu, ko mi je poslal zgornji akvarel.
Igranje ... je igranje je igranje, pomislim.