Pisal sem prejšnjič o svoji prvi kolesarski turi. Ostal sem na pol poti. Naj jo pripeljem do konca.

Končno sem si torej privoščil kupico vina.
- Dajte mi onda jednu čašicu bijeloga molim, pravim. 
- Nemrem vam dati, odgovori. Lahko da si kupim kartico, za 3 eur, nanjo naložim najmanj 5 eur, potem pa si pri vinomatu (tisti bačvi) sam postrežem, kar mi paše. In hitro doda: pa čašu si onda lehko zemete sobom.
- Hm, rečem, kaj mi bo sicer res lep kozarec za vino na biciklu ... (kaj, če srečam ormoško policijo zapovrh, me spreleti, pa najdejo kronski dokaz).
- Jaz bi res samo en kozarček, ji zatežim. Vozim, pa to.
- Na žalost, ne ide.

J. ga; kupim kartico, naložim ojre, grem do vinomata.
Vinomat sem videl prvič v življenju v Londonu. Nek Vinarium se je mogoče reklo; ogromna bajta tam poleg Shakespearovega Globe theatra. Seveda ekipe za Globe nisem navdušil, za vinarium pa ni blo treba dvakrat reči. Kasneje, ko sem rihtal oni rov pod gradom, sem si mislil, da bi bilo fajn, imeti en tak vinomat, z vini vseh okoliških vinarjev. V Novi Gorici sem videl: sredi blokov prodajalna in v njej vsa vina Brd in Goriške in z Vipavskega ... Tako sem si predstavljal: na eni strani sten, po vseh rovih, vinomat v dolžini vsaj 50 m plus, ... največja vinomatska-kontinuiteta od blizu in daleč. Kako se je končalo, Ptujčani veste. (Tukaj sem pisal tudi o tem, ne edinem, neuspehu.)

Dobim torej kartico, dobim čašicu, posjetim bačvicu.

Gledam kakšnih devet buteljk, v treh razdelkih, zagotovo primerno ohlajenih, za steklom, spodaj pipice ... celo lepo prebrem nalepke - da si ne bi natočil česa sladkega - (za na pot sem si šel kupit še bralna očala, 12 ojrov, v Sparu, in eto, zdaj mi bodo prišla prav!) - in ugotovim, da cena vina za eno kupico ni prav visoka in da si ne bom upal spiti vsega, kar mam na kartici.

Kam naj prislonim kartico?
Bila je tam reklamna ploščica, od te mašine. Aha, tu.
Prislanjam. Pa iz pipice ne priteče nič. Dobro, to ni to. Iščem dalje. Krožim s kartico ob mašini levo, ob mašini desno, nad njo, pred steklom. Če bi me kdo opazoval, bi mislil, da blagoslavljam vsebino ali izvajam kak svoj obredni ritual. 
Seveda nisem šel vpršat receptorke, kje se zdaj to natoči. Po vsem, kar je že dobrega storila zame. Ne bom je več gnjavil. Zato se resnično potrudim.
Čez nekaj časa obupam. Iz pipic ni priteklo nič, kam prisloniti kartico - nisem odkril.

Odkrito ji povem: Oprostite, jaz sem še iz analognih časov ...
Potem gre z mano in reče: "Tu jo morate umetnuti."
In na robu mašine je ena zelo zelo tanka režica, kamor seveda paše kartica. 
- Nisem je videl, pa če mi verjamete ali ne. Kljub očalom.
- Pa znam, i drugi je ne najdeju, mi pravi simpatična receptorka.
Hočem biti zdaj konstruktiven še jaz, in svetujem: Tu, na robu, levo od te reže, bi predlagal, da nalepite eno tako veliko, debelo, recimo rumeno, puščico in bo takoj vsem jasno.
- Je, je, narućili smo, čekamo već dugo, da nam šalju.
Umetnem, pritisnem gumb, pipica mi natoči; res hladno, kozarec se orosi, res dobro, suho, nimam pojma, kaj točno pijem. Paše.

Potem s to kupico še malo posedim na terasi na sončku in se delam turista. Pride namreč skupina žensk. Ne morem, da ne bi slišal, kaj se pogovarjajo meter od mene. Njim se zdi, se mi zdi, da sem tujec, pa so precej free. Po čem to sodim? Pogovarjale ene take, precej osebne reči ... No recimo, pravi ena:
- Ej, naša šefica, ful se baba rihta pa to ... Lani, na Korčuli, gremo mi na plažo in gledam in mislim, če jaz to dobro vidim, in vidim, res, tam leži, ona, čisto razkrečena, naga, naša ravnatlca. Mater mi je blo nerodno ..., ko jo vidim tam razbacano ...

Nadaljujem pot.

V Ormožu sem zavil na tisto bencinsko, pri gradu, kjer sem si včeraj sposodil nastavek za na tlačilko za avte, da-gre-na-bicikl.
- Bi prosil, če mi porodate - ker vem, da imate - en tak adapater za pumpanje, da bom lahko uporabil tisto vašu pumpo zunaj ...
3,40 eur, dva komada! Nauk: ne misli na včeraj, če lahko kupiš danes.

Nakar se ustavim še pri bratrancu Petru. Itak se vidiva samo na pogrebih. Nedavno smo pokopali teto. Petra so prosili - jasno, ker Peter ima lep glas in lepo pove in še daljnja žlahta je - in Peter je povedal. Lepo je govoril. Vem, da o teti ni imel skoraj nič podatkov. Peter pa je sestavil tak govor ... vam povem; še ChatGpt si ne bi bil sposoben namisliti. Ne, res, brez zafrkancije. Res je lepo povezal par dejstev, ki smo jih skupaj napraskali o naši daljnji teti. (Ki je bila posebna frajerka. Ampak to zdaj ni tema.)

Ormož. Tu sem prvič - in (doslej) edinč v življenju - antidepresive. Ko sem jih pojedel, se mi je zdelo, da lahko z lopato ročno prekopljem najmanj Pohorje. To doživljanje se mi je zdelo vendarle malček čudno, zato sem doktorju Jožetu Magdiču rekel, da pa tega ne bi več jedel. Je rekel, da bi bilo bolje, če bi. In nisem. (Gospod je nedavno umrl; mogoče pa je imel prav, pomislim, da bi bilo res bolje, če jih bi.) Ormož ... O njem sem nekaj malega pisal tudi v romanu Mladićev mladič.

Ormož, čakam Petra. Prihaja s Ptuja, kjer je - ziher - lepo govoril na Dobrotah slovenskih kmetij. Sin in in hčerka me prijazno sprejmeta in pokramljamo o tem in onem. Nakar s Petrom malo obujava spomine in - poglej ti to - zdi se, da omladine ne dolgočasiva z bajkami in povestmi iz prejšnjega stoletja. Koliko sva spila špricerjev, ne povem, ker s to ormoško policijo res ni šale. (Sem zračunal: oglobili so me natanko za 23 malih ožujskih v tistem hotelu; žuja je zakon. I osjećaj i filing.)

V Gorišnici se oglasim še malo pri mami. Malo se pomeniva o tem, kako sem se naučil voziti bicikel. Takole:
Medtem, ko je ona v Moškanjcih imela na vodni ali še bolje na trajni (ondulaciji) kakšno žensko, sem si jaz sposodil spodaj ob bolafiji parkirano strankino kolo in se vozil do letališča in nazaj. Ko sem bil že dober, je šlo do Mezgovcev ali celo Dornave. Kolesa seveda niso bilo zaklenjena. Potem šele so prišle one ključavnice, namontirane kar na kolesus, za sedežem, pod paketregerjem - ena taka pločevinasta paličica je šla skozi napere (špice se reče po domače). Ključavanice na ključ in potem na številke so prišle, ko nismo bili več v Moškanjcih.

Tako.

Imam adapter, briga me ali sem na pol praznem ali pol polnem. V tej kavarni pri gorišniški cerkvi je res fajn živahno. Prvič opazim, da je pred cerkivijo doprsni kip filozofa dr. Janeza Janžekoviča, pa nisem prvič tod okoli. 

Napišem, kar pravkar bereš. In zdaj pedala pod noge.

...

Doma drugi dan pripišem:

Pri Botri, kak kilometer stran, se zavem, da sem brez čelade. Pozabil sem jo v kafiču. Ustavim, da bi se obrnil. Pa je na prtljažniku; s tistimi trakci in sponkami se je nekako zataknila med vste tiste nosilce in žičke in kajjazvemkaj.

Ona razgledna točka od včeraj? Imenuje se Mađarkin breg.
Zakaj tako ime?
Zato:

Slavna budimpeštanska primabalerina se med prvo svetovno vojno zaljubi v avstroogrskega soldata, ki je bil doma iz teh krajev. Ona pusti balet, zapusti rodno Pešto in odide z njim v njegove kraje in tu Mađerka živi v majhni bajturini do konca svojih dni.

Lajf is lajf ali po slovensko tako, kot nam je povedal pisatelj: Ljubezen nam je vsem v pogubo.

Samo, občan

Pripis:
1. Bratrančevo simpatično deco - se mi zdi - navdušim, da bosta brala Izidorja Cankarja, S poti. Ker to je pa res treba brati.
2. Zdravc: Prav si imel; res se znajo iti turizma. Zdaj mam v denarnici še dve kupici vina v digitalni obliki.