Draga Pia.

Verjetno se ti je pred dnevi pošteno kolcalo. Naj ti povem, zakaj.

V prvem gimnazijskem razredu (kjer vsake kvatre učim) smo se predstavljali. Vsak je povedal, kako je dobil svoje ime.
In nek deklič reče: "Moja mamica je gledala Petelinji zajtrk in igralka ji je bila tako všeč, da mi je dala ime po njej."

Eto, to sem ti hotel povedati.
Seveda bi to lahko povedal tudi "na zasebno", ampak sem namenoma javno. Zakaj?
Zato:

Dijaki bodo še večkrat v dveh letih, ko se bom družil z njimi, poslušali o tem, kakšno velikansko moč ima umetnost. In po letošnji "Pii" se mi ne bo treba več zmišljevati primerov in dokazovati in razlagati, kako to mislim, da ima umetnost velikansko moč.
Vsem bo za vedno kristalno jasno, kako zelo močno se je morala neki gledalki vtisniti v spomin vloga, ki si jo igrala. Tako zelo, da je nekoga, ki ga bo imela najraje, vse svoje življenje, lastnega otroka, poimenovala po tebi.
Za vse življenje je dobil nekdo svoje ime zaradi filmske/igralske umetnosti; vse življenje ga bo nosil; nekdo bo z imenom to, kar bo, celo življenje zaradi tebe, Pia. Zaradi filmske umetnosti. Zaradi Petelinjega zajtka in tvoje "Bronje".

Ta tvoj, še bolje vajin primer, draga Pia - ena in druga - je najboljši primer iz resničnega življenja, kako lahko učinkuje umetnost na človeka.
Oplazijo nas filmi, oplazijo nas dobre knjige, oplazijo nas slike, pesmi, skladbe ... uprizoritve in še marsikaj, čemur pravimo umetnost. Nekatera nas ne le oplazi; tudi ožge, opeče, okuži za zmeraj.

Dijake bom dve leti spodbujal, da naj se kar lepo pre/pustijo oplaziti. Poeziji pri slovenščini, slikam pri likovni in umetnostni, filmu, gibu, glasbi ...
Naj skušajo opaziti, kako jih bo tisto nekaj - ko jih bo in vem, da jih v nekem trenutku zares bo - oplazilo za na dolgi rok. Mogoče zaradi tega svojim otrokom nekoč ne bodo ravno dali imen kot so Gertruda, Guernica, Bolero, Valjhun ... ali magari Pišti. Lahko pa, da jih bo umetnost za zmeraj zaznamovala; na že kak način, ki ga sam ta hip niti slutiti ne znam.

Lepo bodi, Pia. In vse dobro.

Samo

***

Pripips:

Tole pisemce bi lahko bilo naslovljeno tudi takole:
Dragi Nac ... Zato ker Ignac včasih pove, da si ob tem, kar napišem o umetnosti, on, "samo šlosar", zaželi, da bi slišal še kaj.
Ali pa:
Dragi Kean Reeves ... Zato ker je dejansko v razredu fant, Piin sošolec, z imenom Neo. Ime ima po liku iz filma Matrica, ki je bil  tako zelo všeč njegovemu očetu (in ga je igral Kean Reeves).

Eto, dragi moji, tako je to, z umetnstjo in njeno ne/potrebnostjo.

"Umetnost lahko reši svet," je menda pred kratkim nekje zapisala izjemna ptujska bibliotekarka in pravljičarka Lilijana Klemenčič.
O tem bo treba še kdaj kaj reči.

---

Fotografija: Sandra Požun; Pia Zemljič v vlogi Popo Martin, Drama SNG Maribor, 2002; Nicky Silver: Debeluhi v krilcih.