Spoštovani Jure.

Zadnja dva meseca si se mi velikokrat motal po glavi. Pa ne le kot igralec v vlogi dirigenta. (Resnično zanimivo si s/komponiral tole vlogo; kakor da bi akorde, višaje in nižaje, pavze, trilčke in violinske ključe skupaj skladal. Pa oprosti opisu, saj veš, da nimam pojma o muziki.) 

Dolgo sem razmišljal, ali naj ti tule napišem, kar zdaj bom.
Hkrati sem si želel, in imel pomisleke.
Želel, ker sem čutil jasno željo in ker je to zame zgodba z lepim koncem. Pomišljal, kjer je obenem tudi 'lanski sneg'; koga konec koncev to zanima.

A najpoprej malo konteksta za bralce:

Z Jutretom sva bila nekoč v neki firmi sodelavca. On v vlogi igralca, jaz v vlogi (tudi njegovega) šefa. Ob neki (ne)priliki sva 'zaratila', kot se  reče. Končali smo na delovnem sodišču.
Jaz sem takrat mislil, da je vsega kriv on; on seveda najbrž, da vsega jaz.
Potem se kakopak leta in leta nisva lepo gledala. 
Tako so tekla leta, desetletji; ko sva hodila drug mimo drugega in zmogla kvečjemu kak 'zdravo'.

Zdaj pa pride zame talepši in ključni del zgodbe:

Nekoč sem Jureta gledal v neki predstavi. Sam jo je napisal, v njej tudi igral. Na sebe in na instrument klavir ;-)
Moker je bil. Jaz pa sem nor na mokre igralce. Ko se igralec poti, je običajno v igri dvoje: ali ne zna, ali pa še kako zna. In se da, do mokrega.
Fiziologija ne laže. V grlu nas ne stisne lažno. Nekdo nam ne dvigne pritiska "narejeno". Ne zvrti se nam od višine na trdnih tleh. Utrip srca ne laže; srce še nikoli nikomur ni zatrepetalo ob pogledu na ljubljeno osebo hitreje neiskreno.
In ko sem gledal Juereta v tisti vlogi, sem si zaželel, da bi kdaj kaj skupaj delala.
Ko si pa nekaj (pravega) želim - to opažam že dlje časa -, se mi to uresniči. In glej, res ...

Konec konteksta.

... kmalu se je nepričakovano pokazala priložnost za najino sodelovanje, Jure.
Cincal sem, ali naj te pokličem ali ne.
Želel sem si in hkrati me je bilo strah; da boš rekel 'ne'.
Poslal sem strah v tri krasne, povabil sem te na Ptuj, ti pa si povabilo sprejel.
Ob kavi ob Dravi sva si izrekla, kar sva si, in si segla v roko.

Hvala ti.

Ne le zaradi nedavnega sodelovanja, ki je iz tega sledilo.
Pač pa predvsem zato, da sva si dokazala, da se da iti naprej. Stopiti čez. Obrniti nov list.

No, in ko sem zadnje čase takole razmišljal o tebi in sebi, o nas, naši tržaški skupini, sem pomislil: naši izvoljenci (ne mislim družinski, pač pa narodovi) bi še kako potrebovali po šihtu eno tako amatersko gledališko skupino, v kateri bi morali 'stopiti čez', 'iti naprej', 'obračati zmeraj nov list', če bi hoteli, da bi bi prišli do predstave, za katero bi jim publika ploskala. 
Timski šport ali pa delanje gledališke predstave: to ljudi povezuje. (Tudi petje v zboru, slišim od naših zamejskih Sovencev.)

Na Via della Tessa sem minule tedne čakal na skušnje in za nazaj gledal krvava poročila. Ob tem sem se spomnil Marije, Montessorijeve. Takole je rekla:

Vsi govorijo o miru, vendar se nihče ne izobražuje za mir. V tem svetu se izobražuje za tekmovanje, konkurenca pa je začetek vsake vojne. Ko se bomo izobraževali za sodelovanje in večjo solidarnost, se bomo tisti dan izobraževali za mir.

Nakar sem se spet spomnil nate, kako citiraš Belo Bartoka; da so tekmovanja za konje.

Lepo bodi.
Hvala ti, da si mi dal misliti.
Še dolgo se bom spominjal.

Samo

***
Fotografija: SSG/Luc Quaia