Piz …, PISA je pokazala, da nam bralna pismenost pada. Leta 2022 so slovenski petnajstletniki dosegli slabši rezultat kot leta 2018.

 

Bilo je to povedano pri Ropočilih in morda še na Odjekih. Bilo je dan, dva na vrhu spletnih časopisov. In kak komentar spodaj.
Potem pa je bilo novo jutro in nov dan. Ki je prinesel kakšno novo afero, razkritje ali vsaj zgražanja vredno početje.
Mi g
remo naprej, valjda. Do naslednje Pise.

 

Prejšnji teden je bil teden splošnih knjižnic. Hotel sem napisati en lep članek o knjigah in branju in bralni pismenosti, potem pa sem naključno našel nekaj pamtnejšega od tega, kar bi znal napisati sam. Zato bom v nadaljvenaju to v celoti (z dovoljenjem avtorja) objavil.

O knjigah in meni pa le kot kratek uvod v tehtno vsebino, ki bo sledila:

V osnovni šoli nisem rad bral. Mama je bila v skrbeh. Poiskala je strokovno pomoč. Gospa setovalka je rekla: "Dobro, pa naj pač fant bere romane." in sem jih: Komandata Marka, Ani četiri pištolj, Zaogra, Alana Forda seveda. Naučil sem se srbo-hrvo. Kar mi je prišlo zelo kmalu zelo prav - bil sem fotoamater, knjge z recepturami za razvijanje, povečevalniki itd. pa v srbohrvaščini. Branje sem vzljubil v srednji šoli, zaradi učiteljev, ki so se sklicevali na neke precej ubrisane tipe iz zgodovine filozofije, književnosi, sociologije ... Odkrival sem jih pri Jakcu in gospe Koltakovi še v knjižnici pri Minoritih. Saj veš, tisto: hodi lepo potihem, govori šepetaje; pa stara omara z milijon predalčki - brskanje po UDK katalogu. Nakar čakanje v čitalnici. Le kaj bo knjižničar prinesel nekje izza nekih starih zidov častitljivega samostana? Ker sta me prof. Bezjak in Mesojedčeva naučila odlično nemščine, sem ure in ure preživel med knjigami v Amerika-Gedenkbibliotek v Berlinu in lahko bral Watzlawicka, Pearlsa, Satirjevo, DeBona, Rogersa, Maxa Reinhardta, seveda Brechta. Ko sem študiral v Ljubljani - mama je vedela, da nimam nekih ekstra želja - mi je za rojstni dan se mi zdi (ali je bilo novo leto?) kupila zbirko Sto romanov. Bilo je to, vem, njeno zadnje darilo zame. Hvala ti, mamam, hvala.

Časovni preskok.

Zdaj celo delam med knjigami (v mariborskem Rotovžu bo ena od entitet Mariborska knjižnica.)

Vsakih sedem turških let pa kakšno knjigo tudi sam napraskam. (Komaj čakam, da bom lahko napovedal izid kratkega romana Nemi grad.)

Hočem reči, rad imam knjige.

Letos, ko sem slišal podatke o najnovejši PISA raziskavi, sem razmišljal, da bom nekega dne pisal o branju. Umisil sem si delavnico, s katero bi naredil nekaj proti zmanjšanju bralne (ne)pismenosti. En klik je manjkal, da bi jo poslal na ministrstvo za šolstvo, potem pa so rekli, da sem sprejet za delo v Rotovžu in delavnica je ostala na mojem disku. (Do nadaljnjega. Do naslednjega iskanja dela?)

Pisal sem oni večer avtorju teksta, ki sledi spodaj, profesor-doktorju, ali smem v celoti prevesti njegov prispevek o branju in ga objaviti na svoji spletni strni.

“Einen schoenen guten Morgen liebe Frau Strelec ..., gerne koennen Sie aus meinen Texten und Podcasts ...”, mi je odgovoril kar naslednje jutro.

Gospod prof. dr. Volker Busch je zdravnik, psihiater, predavatelj; ukvarja se tudi z ozaveščanjem, kako delujejo človekovi možgani. 
(Kasneje mi je še povedal, da je s starši bil v prekrasni Soča-Tall in jaz sem ga nemudoma povabil v naše kraje; tudi v naših goricah in pivnicah mu bo všeč. Če pa hoče hribolatizt, pa lahko greva peš od vzpenjače na Bellvue.)

Priporočam, da dohtarjeve besede preberemo starši.

Pa učitelji.

Pa knjižničarji.

Pa knjigotržci, pa knjižni založniki, pa ekspertna skupina na Zavodu za šolstvo, pa ..., pa ..., pa ....

 

Pa pa, do naslednjega zapisa.

Samo občan.

Samo dalje (kot se podpisujem včasih po novem, potem ko mi je Bojan dal to imenitno idejo).

 

»Uporabiti moramo knjige, ki jih že imamo, in organizirati mrežo knjižnic, ki bo ljudem omogočila dostop do vsake razpoložljive knjige.«
Lenin, 6. maja 1919, na prvem vseruskem kongresu o izobraževanju odraslih.

 

***

Med vrsticami

Leta 1964 šestnajstletni Alberto Manguel dela v knjigarni v Buenos Airesu. Tam povsem po naključju sreča skoraj slepega Jorgeja Luisa Borgesa, direktorja argentinske nacionalne knjižnice.

Borges ljubi knjige, vendar jih komaj še razbira. Zato fanta vpraša, ali bi mu lahko kaj prebral. Alberto privoli in izpolni starčevo prošnjo. Dobro se razumeta in iz tega hitro nastane navada. Odtlej Alberto Borgesu redno bere iz različnih knjig. In tako več let.

Borges je že nekaj let prej v Pesmi o darovih zapisal, da mu je Bog s prečudovito ironijo hkrati podaril knjige in noč. Toda zdaj ima Borges Alberta. Fant slepemu možu v nekem smislu posoja svoje oči in svoj glas ter mu odpira vrata v svet. Desetletja pozneje, dolgo po Borgesovi smrti, bo Alberto Manguel tudi sam postal direktor nacionalne knjižnice in napisal eno najbolj znanih kulturnih zgodovin branja. Ena osrednjih misli njegove čudovite knjige se v prostem povzetku glasi: dobro besedilo nam ne posreduje le nekaj informacij, temveč nas vabi, da si ustvarjamo lastne podobe in zgodbe.

Najbrž je prav v tej čarovniji največja vrednost branja. Mnogo let pozneje Alberto Manguel prizna, da je takrat z značilno mladostniško prevzetnostjo verjel, da ubogemu slepemu možu z nekaj zgodbami dela uslugo. Šele pozneje je razumel, kakšno darilo je ob tem prejemal sam.

Danes bi rad z vami govoril o lepoti branja in o čudežni moči, ki jo imajo nad nami knjige. Z znanstvenega vidika je namreč branje kot kulturna veščina verjetno največje izobraževalno darilo, ki ga lahko podarimo sebi in drug drugemu. Pa ne le v otroštvu, temveč v vseh življenjskih obdobjih.

Zato, prosim, spakirajte kovček. Odpeljal vas bom na zanimivo potovanje v zgodovino branja in v svet knjig. Knjige – za tiste, ki se jih ne spominjate več prav dobro – so tisti zaprašeni predmeti čisto na vrhu police. Približno tako veliki kot tablica, pravzaprav. Le da nimajo priključka USB in polnilnega kabla. Imajo pa zato strani, ki jih lahko obračamo. »Totalno hudi šit,« kot je nedavno rekel neki moj študent.

Povedal vam bom, kdaj so naši predniki začeli brati, zakaj so se bali žensk, ki so brale, in kako je branje kljub temu celim družbam prineslo izobrazbo in svobodo. Izvedeli boste, kaj branje počne z našimi možgani in kaj ima opraviti s slabimi rezultati raziskave PISA.

Povedal vam bom tudi, zakaj so britanski vojaki med prvo svetovno vojno v bolnišnicah dobivali knjige kot terapijo in zakaj na Kubi delavcem, ki zvijajo cigare, berejo zgodbe. Razkril pa vam bom tudi, kaj romantičnega se dogaja v naši glavi, kadar partnerju v postelji kaj beremo. Če je torej z vašim partnerskim odnosom trenutno bolj slabo, bi ta epizoda lahko rešila vašo zvezo. Boste slišali. Ste pripravljeni? Potem pa začnimo.

***

Nisem nagnjen k dramatiziranju resničnosti, vendar je treba priznati: rezultati nemških učenk in učencev v zadnji raziskavi PISA kažejo precej streznjujočo sliko. Vsaj v skupini petnajstletnikov, ki jih PISA praviloma preverja.

Pa si poglejmo. Rezultati pri branju in matematiki so se v primerjavi s prejšnjo raziskavo pred tremi leti poslabšali. Pri naravoslovju so ostali približno enaki. Na vrhu lestvice PISA so znova Japonska, Singapur, nekatere kitajske regije, pa tudi Estonija.

Nemčija je nasprotno del presenetljivo širokega mednarodnega trenda upadanja, vendar je njen padec v primerjavi z drugimi državami žal še posebej izrazit. Naša republika se giblje približno v povprečju OECD, kar je vendarle še nekoliko bolje kot na Evroviziji. Toda na vseh treh področjih so rezultati naše države na najnižji doslej izmerjeni ravni.

To nas seveda ne more in tudi ne sme pustiti ravnodušnih. Le nekaj dni po objavi najnovejših rezultatov PISE je internet skoraj razneslo od ogorčenih komentarjev ljudi, ki so si pri pisanju o vzrokih skoraj obrabili prste. Zagotovo ste opazili.

»Če so pa učitelji ves čas bolni,« je bilo slišati. Ali pa: »Politike izobraževanje preprosto ne zanima,« in tako naprej. Kot vedno v naši državi: krivce, kot vemo, najdemo hitreje kot razloge. Razprava pa potem hitro postane tudi krivična.

Dejanski dejavniki so najverjetneje izrazita družbena neenakost pri izobraževanju, učni zaostanki prikrajšanih učencev, jezikovne težave, pomanjkanje učiteljev in tudi vse manjša podpora staršev. Ta zadnja ugotovitev je nekoliko neprijetna. Seveda je nihče ne želi slišati, vendar sodi v pošteno razpravo.

Družinska podpora šolanju se je v Nemčiji merljivo zmanjšala. Le še 41 odstotkov učencev se s starši vsaj enkrat na teden pogovarja o šolskih težavah. Tudi pri tem je Nemčija pod povprečjem OECD.

In nenazadnje so pomemben dejavnik tudi posledice intenzivne uporabe pametnih telefonov oziroma družbenih omrežij. Nenehno posedanje pred zaslonom namreč jemlje veliko časa in neprestano odvrača pozornost. Posledice digitalizacije je sicer mogoče opaziti pri mladih po vsem svetu. Zanimivo pa je, da se v Nemčiji zaradi digitalnih motenj pritožuje 33 odstotkov mladih, kar je nad povprečjem OECD.

No, eden od vidikov, o katerem po mojem mnenju govorimo skoraj premalo, je splošen upad branja. Seveda ga ne opažamo le v Nemčiji, temveč povsod, vendar je pri nas žal še posebej izrazit.

Raziskava JIM ugotavlja, koliko mladih med dvanajstim in devetnajstim letom v naši državi redno bere. Rezultati kažejo, da je leta 2025 tiskane knjige večkrat na teden bralo le še 35 odstotkov mladih, torej vsak tretji. Šestnajst odstotkov pa jih ni bralo nikoli.

Raziskave v celoti kažejo, da učenke in učenci danes berejo manj, redkeje berejo po lastni volji, pogosteje berejo digitalno ter berejo bolj bežno oziroma površno. PISA 2025 je v zadnjih letih pokazala skoraj podvojitev deleža tako imenovanih hasty readers, torej hitrih in nenatančnih bralcev. V povprečju OECD se je njihov delež povečal z dobrih šestih na skoraj dvanajst odstotkov.

Toda tudi odrasli nismo ravno sijajni zgledi. Tudi to je del resnice. Obsežna raziskava porabe časa nemškega zveznega statističnega urada kaže, da v Nemčiji za branje porabimo povprečno le še 27 minut na dan. Če seštejemo knjige, časopise in digitalne medije. Samo za knjige pa v povprečju prebivalstva dejansko ostane le še približno dvanajst minut na dan, pa še ta čas se krajša.

PISA sicer ne meri predvsem tega, koliko mladi berejo ali kaj berejo, temveč kako dobro razumejo besedila, torej njihovo bralno pismenost. Tudi na tem področju v številnih industrijskih državah opažamo upad. V Nemčiji je bila bralna pismenost že v prejšnji raziskavi precej nizka, zdaj pa je v primerjavi s preteklimi leti še dodatno upadla.

Petnajstletniki vse težje zanesljivo prepoznajo osrednje sporočilo srednje dolgega besedila, izluščijo pomembne informacije in iz vsega skupaj potegnejo pravilne sklepe. Te sposobnosti so opredeljene kot minimalna raven bralne pismenosti in ustrezajo tako imenovani drugi ravni. Leta 2022 jo je dosegalo 75 odstotkov učencev, zdaj le še 68 odstotkov.

Takšni rezultati niso presenetljivi, saj mladi v prostem času danes raje berejo kratka digitalna sporočila. Toda preleteti sporočilo na WhatsAppu, podnapis na TikToku ali zadetek na Googlu je nekaj precej preprostega v primerjavi z dvajsetstranskim poglavjem v knjigi. Formalno je seveda tudi to vrsta branja. Jasno. Toda gre bolj za iskanje, preskakovanje, preletavanje, sledenje povezavam ali hitro prehajanje od ene vsebine k drugi. To spodbuja površno branje in slabše razumevanje besedila.

Če povzamemo: knjige v Nemčiji nikakor niso izginile. Toda branje zaseda vse manj prostora v vsakdanjem življenju. Eden od razlogov je večja konkurenca: podkasti, glasba in videoposnetki na pametnem telefonu ali kje drugje.

To pa seveda ne pomeni, da morate to epizodo predčasno končati in vzeti v roke knjigo. Prosim, poslušajte še naprej. Za vaše možgane je to popolnoma pravilna odločitev. Zdaj bi vam namreč rad pokazal, zakaj je branje za naš um tako pomembno.

***

Zato bomo odpotovali daleč nazaj v preteklost. Naši predniki, ki so se pred približno 300.000 leti pojavili v Afriki, so bili stoodstotno nepismeni. Z vidika raziskovanja izobraževanja je to pretresljiva novica. Kakšen šok PISA je to moral biti takrat!

Toda pravzaprav to niti ni bilo pomembno, saj ni bilo ničesar, kar bi lahko brali. Šele ko smo pred približno 5000 leti v Mezopotamiji in Egiptu izumili pisavo, smo se začeli učiti brati. To je zanimivo, kajti danes se nam zdi ta sposobnost tako samoumevna, da zlahka pozabimo, kako mlada je v resnici.

Prvi pisni zapisi sicer še niso bili pesmi, romani ali stvarna literatura. Šlo je predvsem za številke in kratke stavke za upravljanje blaga in denarja, trgovino, pozneje tudi za nekatere verske obrede. Temu primerno je sprva znalo brati le malo ljudi: pisarji, duhovniki, uradniki in nekaj pripadnikov privilegiranih slojev.

To se je, iskreno povedano, spreminjalo zelo počasi. Šele v antični Grčiji, približno v sedmem stoletju pred našim štetjem, se je branje začelo postopoma širiti, vsaj med svobodnimi moškimi državljani. V srednjem veku se je spet omejilo na izrazito privilegiran sloj v samostanih, cerkvah, na dvorih in pozneje tudi v mestih.

Velikanski zagon sta nato prinesla Gutenbergov tisk, približno od druge polovice petnajstega stoletja, in za njim reformacija. Luther je namreč želel, da bi ljudje lahko sami brali Sveto pismo. Zato so na protestantskih območjih takrat nastale prve šole, v katerih so se lahko brati učila tudi dekleta.

Od tega časa se je branje torej zelo postopoma spreminjalo iz posebne spretnosti v versko in nazadnje družbeno sprejeto kulturno veščino. V osemnajstem stoletju je bralo vse več ljudi. Nastajale so izposojevalne knjižnice, romani so doživljali razcvet in ljudje so vse pogosteje brali za lastno veselje. Kot si lahko predstavljate, je to na plan priklicalo prve kritike.

V Nemčiji so kmalu začeli opozarjati pred bralno mrzlico ali celo zasvojenostjo z branjem. To naj bi povzročalo telesno šibkost, izgubo stika z resničnostjo in moralni propad. Še posebej sumljivi so bili, mimogrede, mladi in ženske.

Bali so se, da bi jim romani lahko razburkali čustva, vzbudili napačna pričakovanja o ljubezni in zakonu, jih odvrnili od gospodinjskih dolžnosti in v najslabšem primeru postavili pod vprašaj obstoječe družbene vloge. Toda odtlej uspeha branja med širšim prebivalstvom pravzaprav ni bilo več mogoče ustaviti.

Najpozneje v devetnajstem stoletju je postalo, lahko bi rekli, značilnost meščanstva. Poznavanje Goetheja in Schillerja je sodilo k višji splošni izobrazbi. S šolsko obveznostjo, industrializacijo in nenazadnje z vse cenejšimi knjigami se je sposobnost branja širila med vse več slojev prebivalstva.

S tem se je spreminjal tudi politični pomen branja. Kdor je v prejšnjih stoletjih smel brati, je imel dostop do znanja, vere, prava in političnih idej. Sposobnost branja torej ni bila le privilegij, temveč tudi izraz moči. Zdaj pa je branje postajalo tudi dejanje upora. Kdor je znal brati, je lahko sodeloval v javnem družbenem življenju.

Nekdanjemu ameriškemu sužnju Fredericku Douglassu, ki se je v dvajsetih letih devetnajstega stoletja na ulicah Baltimora pretežno sam naučil brati, pripisujejo naslednje besede: »Ko se enkrat naučiš brati, boš za vedno svoboden.«

To nas pripelje do osrednjega vprašanja: kako branje vpliva na naše možgane in kako oblikuje naš um?

Predstavljajte si, da bi v fitnesu obstajala naprava, s katero bi lahko hkrati trenirali vse mišice. Se vam to ne bi zdelo izjemno učinkovito? No, prav nekaj takega je branje za naše možgane. Večnamenska vadba, ki vključuje več duševnih sposobnosti ter jih hkrati spodbuja in krepi.

Da bi to razumeli, se moramo še za hip vrniti v savano. Narava ni predvidela, da bi prvi hominidi z belo kavo v roki v viseči mreži prebirali revije. To je gotovo. Zato zgodnji človeški možgani tudi niso imeli prirojenega središča, namenjenega izključno branju.

Seveda se ob tem zastavlja vprašanje, kako smo se potem lahko naučili brati, če v možganih za to sploh ni bilo posebne zasnove. Odgovor je: naši predniki so se naučili pri branju uporabljati različne možganske predele in jih povezovati v dialog. Na primer omrežja za vid, jezik, domišljijo, spomin in usmerjanje pozornosti. Lahko torej rečemo: branje je skupno delo možganov.

In do danes se to ni spremenilo. Takoj ko beremo, možgani vključijo zelo različna možganska središča in jih povežejo v intenzivno medsebojno izmenjavo. Zato so tudi kognitivni učinki branja tako raznovrstni.

Sami pomislite, kaj vse morate znati, ko berete. Recimo zahteven roman ali zahtevno stvarno knjigo. Pri obeh morate najprej dlje časa ohranjati pozornost. Hkrati mora delovni spomin ves čas zagotavljati dostop do različnih informacij, da jih lahko povezujete med seboj. Ob branju neprestano priklicujete tudi predznanje in lastne izkušnje. Po potrebi menjate perspektivo. Razmišljate v različnih časovnih ravneh, vzpostavljate logične povezave in si zamišljate čustva.

Kot sem že rekel: večnamenska vadba za um. Ker branje sproža toliko različnih kognitivnih procesov, je v celoti tudi koristnejše od posameznih vaj za možgane, recimo sudokuja ali barvanja po številkah.

O tem obstaja odlična raziskava. Znanstveniki Univerze v Illinoisu so 76 starejših odraslih osem tednov razporedili bodisi k rednemu branju romanov, zgodovinskih besedil ali biografij bodisi k reševanju preprostih ugank. Rezultat: bralci so v primerjavi z reševalci ugank bolj izboljšali besedni in epizodični spomin ter bolje povezovali informacije.

Obstaja pa še ena lepa vzporednica z večnamensko vadbo. Ko v fitnesu krepite mišice, naslednji dan potekajo procesi obnove in rasti. Majhna, vendar zelo zanimiva raziskava z magnetno resonanco je primerljiv učinek odkrila tudi pri branju.

Pokazala je namreč, da so bile spremembe funkcionalne povezanosti v možganih zaznavne še več dni po branju romana. Posebej zanimivo je bilo, da so se pojavljale v možganskih predelih, ki so sicer pristojni za telesno zaznavanje. Kdor bere, prebrano doživlja tudi telesno. In to še precej časa po koncu branja. Ha, če to ni učinkovita vadba!

Poglejmo še nekoliko globlje v glavo in si oglejmo, kaj natančno se dogaja pri branju. Načeloma proces poteka v več korakih.

Prvi korak: iz oblik in znakov nastanejo črke in besede. Za to je pristojno tako imenovano območje za prepoznavanje vidne oblike besed, angleško Visual Word Form Area. Leži na prehodu med senčnim in zatilnim režnjem. Z vse več bralnimi izkušnjami se to omrežje vedno bolj specializira za znane črke in besede.

To je tisto, česar otroke običajno učimo v prvem razredu in kar vsak dan vadijo. Sčasoma jim postanejo znaki tako domači, da jih brez težav prepoznajo, ne da bi morali zavestno razbirati vsako črko posebej.

Odlično pri tem je, da že naučeno črko prepoznamo tudi, če je enkrat napisana nekoliko postrani. Predstavljajte si na primer črko A v knjigi. Morda je enkrat zapisana v pisavi Arial, drugič v Times New Roman ali v Helvetici, torej v teh običajnih tipografskih pisavah. Ko naši možgani enkrat dojamejo znak A, ga odtlej prepoznajo v vseh pisavah. To je mojstrski dosežek.

Preprost spletni algoritem je pri takšni nalogi še vedno lahko neuspešen. Če je A preveč popačen, ga ne prepozna več. Zato ste morali pri spletnih preizkusih CAPTCHA nekoč vpisovati črke, ki so bile pogosto popačene skoraj do neprepoznavnosti, in tako dokazovati, da ste človek. Sodobna umetna inteligenca pa to medtem zmore skoraj bolje od nas. Tudi to je treba pošteno povedati.

Izjema od tega pravila je, mimogrede, moja pisava. Z leti se je tako oddaljila od družbenih dogovorov o obliki črk, da jo poleg mene zmorejo brati le še posebej usposobljeni strokovnjaki za hieroglife. Toda kot zdravniku mi je to dovoljeno.

Drugi korak: iz pisave nastane jezik. Naši možgani zato vidne informacije in črkovne kode povežejo z jezikovnim sistemom. Za to so pristojna senčna in čelna omrežja. Obdelujejo pomene besed, pa tudi slovnico in zgradbo stavkov. Na tej stopnji v glavi že nastane nekakšen notranji glas.

To poznate, kadar nekaj berete potiho. Tako rekoč slišite, kar berete, in razumete vsebino. Temu se pridruži tretji korak: iz jezika nastanejo podobe.

To lahko preverite sami. Pomislite na besedo jabolko. Kaj vam pride na misel? Zagotovo ne črke J A B O L K O, temveč sadež. Rdeč ali zelen, sladek ali kisel, majhen ali velik, kakršen koli že. Vsekakor imate v glavi podobo jabolka, kajne? Da bi takšna podoba lahko nastala, možgani uporabijo predznanje in izkušnje. Kar poznamo, namreč tudi lažje prepoznamo.

Toda tudi če o jabolkih ne bi vedeli ničesar, bi vaši možgani vseeno ustvarili nekakšne podobe. Jezik pri veliki večini ljudi povsem samodejno ustvarja podobe, pa ne le preprostih predmetov, temveč tudi ljudi, krajev in celih prizorov.

A s tem še ni konec. Zadnji, četrti korak: iz podob nastane pomen. To je najvišja raven obdelave pri branju. Možgani prebrano vrednotijo in ga razlagajo na ozadju vaših osebnih izkušenj.

Descartes je branje dobrih knjig nekoč primerjal s pogovorom z najpametnejšimi ljudmi preteklih časov. To se mi je zdelo zelo lepo. Ena od parafraz, ki mu jih pripisujejo, pravi: ko beremo, nam drug človek za nekaj časa posodi svoje misli.

Seveda vemo, da gre za misli pisca. Toda prebrano vedno nekoliko povezujemo tudi s seboj. Pri branju navodil za pomivalni stroj morda manj kot pri potopitvi v roman. Se strinjam. Toda takoj ko berete zgodbo o potovanju v tuje dežele, morda o hudi bolezni ali skrivni ljubezenski zvezi, vaši možgani skoraj vedno vključijo tudi vašo lastno perspektivo. In vprašate se: kaj bi bilo, če bi se to dogajalo meni?

Štiri korake lahko torej povzamemo takole: iz znakov nastanejo črke in besede. Iz besed nastane jezik. Iz jezika nastanejo podobe. In iz podob nastane pomen.

Posamezni koraki seveda ne potekajo strogo drug za drugim, temveč se časovno prekrivajo, vse skupaj pa poteka nepredstavljivo hitro. Različna možganska središča si neprestano izmenjujejo informacije o jeziku, stvarnem znanju, izkušnjah ali čustvih.

Zato je branje zelo intimen proces, ki poteka v nas samih. Dva človeka, ki bereta isto besedilo, morda razbirata iste črke. Toda vsak si zgradi svojo zgodbo in prebrano razume po svoje.

Ker je branje nevrofiziološko tako raznovrsten in zapleten proces, lahko tudi na posebno učinkovit način krepi naše spoznavne sposobnosti. Obsežna metaanaliza 99 raziskav z več kot 7.500 udeleženci je pokazala, da imajo ljudje, ki v prostem času veliko berejo, bogatejši besedni zaklad, boljše pravopisno znanje in boljše razumevanje besedil.

Posebej zanimiva je bila povezava, ki krepi samo sebe in so jo avtorji poimenovali upward spiral, torej navzgor usmerjena spirala. Kdor je več bral, je izboljševal svojo bralno sposobnost. In kdor je bral bolje, je spet bral več. Le enkrat je treba začeti.

To lahko pomeni tudi boljše možnosti na trgu dela. Obsežna mednarodna raziskava OECD PIAAC je namreč pokazala, da odrasli z višjo bralno pismenostjo v povprečju zaslužijo več. In to tudi, če upoštevamo njihovo formalno izobrazbo. Vsak standardni odklon nad povprečno bralno pismenostjo je bil povezan s šest odstotkov višjo urno postavko.

Branje ne širi le osebnega obzorja, temveč povsem konkretno tudi možnosti v resničnem življenju. V Braziliji zato že vrsto let poznajo obliko resocializacije zapornikov, ki jo medtem izvajajo tudi v drugih državah. Za vsako knjigo, ki jo zapornik prebere v zaporu, lahko pridobi štiri dni svobode.

Iz zaporniške knjižnice mora izbrati knjigo, nato ima tri tedne časa, da jo prebere. Zatem mora napisati in oddati poročilo o prebranem. Brez ChatGPT, da ne bo pomote. Na leto lahko na ta način prebere do dvanajst knjig. Skupaj si torej lahko pridobi 48 dni na leto, za kolikor ga prej izpustijo.

Za tem stoji izjemna in po mojem mnenju tudi globoko človeška misel. Kdor v zaporu bere, se namreč ne le nekako zamoti, temveč izkoristi priložnost, da se izobražuje. V najboljšem, zaželenem primeru ob izpustitvi začenja kot drugačen človek, z novimi spoznanji, drugačnimi zanimanji in novimi sposobnostmi. Misli v knjigah lahko človeka oblikujejo. Lahko ga izobražujejo in mu z nekaj sreče odpirajo vrata. V tem primeru, mimogrede, dobesedno.

Tudi kdor začne v poznejših letih znova več brati, lahko izboljša svoje kognitivne sposobnosti. To velja celo za ljudi, ki brati dotlej sploh niso znali. V raziskavi z odraslimi nepismenimi osebami iz Colime v Mehiki so 21 odraslih naučili brati.

Nato so se izboljšali njihov besedni spomin, fonološka besedna tekočnost, vidna pozornost, delovni spomin in nekatere izvršilne funkcije. Avtorji so svoje delo zelo posrečeno naslovili Learning to read is much more than learning to read – Naučiti se brati je veliko več kot naučiti se brati.

Ob tem se spomnim zelo lepe zgodbe o Kimaniju Marugeju. Ste že slišali zanj? Bil je nekdanji borec gibanja Mau Mau v Keniji. Ko je tamkajšnja vlada leta 2004 uvedla brezplačno osnovno šolo, se je pri 84.-ih letih vpisal v prvi razred.

Odtlej je sedel v šolski klopi z majhnimi otroki, ker je končno hotel znati sam brati. Kot je rekel: Sveto pismo in svoje pokojninske dokumente. To se mi je zdelo zelo lepo. Branje kot uresničena samostojnost – v tem je nekaj ganljivega.

Mimogrede, v Guinnessovi knjigi rekordov je zapisan kot najstarejši prvošolec na svetu. Vsem nam dokazuje, da za branje ni nikoli prepozno.

Junija 1991 je Umberto Eco, italijanski avtor čudovitega romana Ime rože, v reviji objavil svojo tedensko kolumno. V kratkem besedilu je takole izračunal: kdor ne bere, je pri sedemdesetih letih živel natanko eno življenje. Svoje. Kdor pa redno bere, je živel pet tisoč življenj. Bil je namreč zraven, ko je Kajn ubil svojega brata Abela, in stal je ob pesniku Giacomu Leopardiju, ko je ta strmel v neskončnost.

Eco je branje poimenoval nesmrtnost za nazaj. In zdaj pride tisto, kar se meni zdi najlepše: članek nosi naslov Zakaj knjige podaljšujejo življenje.

Eco je to seveda mislil v prenesenem pomenu. Toda s tem odpira vprašanje, ki našo družbo v času zanimanja za longevity, dolgoživost, še kako zanima. Ali branje morda dejansko podaljšuje življenje? Ali vsaj leta, v katerih ohranjamo bistro glavo?

Za to res obstaja nekaj prvih, previdnih znamenj. V raziskavi Kitajske medicinske univerze v Taichungu na Tajvanu so štirinajst let spremljali 1.962 ljudi, starejših od 64 let. Tisti, ki so brali vsaj enkrat na teden, so imeli zanimivo za polovico manjše tveganje za kognitivni upad.

Ob tem je treba opozoriti, da je šlo le za opazovalno raziskavo. Ugotovljene povezanosti zato ne dokazujejo, da je bilo branje edini vzrok za manjše tveganje. Morda so imeli tisti, ki so veliko brali, preprosto manj stresa in več prostega časa. Tudi to, kot vemo, lahko varuje zdravje in morda pojasnjuje ugotovitev raziskave.

Toda povezava je vseeno verjetna, vsaj kadar beremo redno in nas branje tudi nekoliko miselno izzove. To dejansko nekaj naredi za zdravje možganov.

Dolgotrajna raziskava v okviru projekta Rush Memory and Aging Project je osem let spremljala 1.939 starejših ljudi in ugotavljala pojavnost Alzheimerjeve bolezni. Raziskovalce je zanimalo, kolikšno je tveganje za duševni upad pri ljudeh, ki so se skozi življenje miselno naprezali.

Za otroštvo so beležili, ali so jim brali, ali so brali sami, ali so doma imeli časopise in atlase ter ali so se naučili govoriti tuje jezike. Za srednja leta so spremljali naročnine, slovarje, knjižnične izkaznice ali obiske muzejev, v starosti pa, koliko so ljudje še brali, pisali ali igrali igre.

Rezultat je bil osupljiv. Ljudje, ki so bili vse življenje miselno dejavni, so imeli leta pozneje občutno manjše tveganje za Alzheimerjevo bolezen. Z vsako dodatno enoto uporabljenega kazalnika se je tveganje zmanjšalo za 38 odstotkov.

Pri tistih, ki so kljub temu zboleli, so se ob veliki miselni dejavnosti simptomi v povprečju pojavili pet let pozneje. Kognitivne sposobnosti so nato upadale tudi počasneje.

Raziskava nas tako spomni na analogno resnico, ki jo v digitalnem času, polnem umetne inteligence, hitro pozabimo: udobje naše možgane morda razbremeni, miselni napor pa jih ohranja.

Ta raziskava se mi zdi zelo pomembna, saj ob dolgoživosti danes skoraj ves čas razpravljamo le še o prehranskih dopolnilih. Njene rezultate razumem kot dragocen popravek zmotnega prepričanja v naši družbi. Zdravja možganov v starosti ne moremo pogoltniti, lahko pa si ga vsaj majhen del pridobimo z miselnim delom.

Preden torej vase mečete vedno več tablet, najprej več berite, poglobite se v vsebino, razmišljajte o njej in se pogovarjajte med seboj. Stranskih učinkov se pri tem skoraj ni treba bati. Morda pa pridobite nekaj let duševnega zdravja.

Na predavanjih to rad, seveda malo hudomušno, primerjam z vzponom na goro. Če vam v prenesenem pomenu v življenju uspe osvojiti kognitivni Nanga Parbat, bo sestop pozneje toliko daljši, ko vas bo življenje prisililo v dolino. Če pa v življenju kognitivno prilezete le na Bellevue na Pohorju, boste tudi duševno hitreje spet spodaj.

Vprašanje je, koliko bo naša družba v prihodnje sploh še pripravljena osvajati zahtevne miselne vrhove, če že zdaj klepetalni roboti ustvarjajo vtis, da je vsak napor povsem odveč. Ponovno odkrivanje branja bi ta trend morda lahko ustavilo.

Toda branju ne bi naredili pravice, če bi govorili izključno o spoznavnih sposobnostih. Branje zmore namreč še veliko več. Lahko pomirja čustva, zmanjšuje stres in celo sproža procese zdravljenja.

Veliki Montesquieu je nekoč zapisal: »Nikoli nisem imel tegobe, ki je ne bi pregnala ura branja.« Mar ni to lep stavek? Morda so ljudje zato knjige že od nekdaj doživljali kot posebno dragocen zaklad. Še zlasti takrat, ko so bili v veliki stiski: denimo v zaporu ali med boleznijo.

Knjige so jim pomagale najti notranji mir, celiti rane in z zgodbami o boljšem jutri ohranjati pogled v boljšo prihodnost. Med prvo svetovno vojno so britanski knjižničarji in zdravniki zato začeli povsem sistematično dajati knjige ranjenim in duševno travmatiziranim vojakom. Opazili so namreč, da se počutijo bolje, če redno berejo.

Nekateri vojaki so začeli sanjati o boljši prihodnosti. Drugi so našli tolažbo. Spet tretji so z branjem preprosto odvrnili misli od svojih skrbi. Vsekakor so v bolnišnicah poročali o manj bolečinah in manj potrtosti.

Služba Library War Service, kakor se je uradno imenovala, je med letoma 1917 in 1920 med bolnimi in ranjenimi razdelila več milijonov knjig in revij. Iz tega gibanja se je razvilo to, kar so pozneje poimenovali biblioterapija.

Verjetno najbolj ganljiva zgodba pa se je zgodila več kot dvajset let pozneje, sredi holokavsta med drugo svetovno vojno. Leta 1943 so štirinajstletno Dito Kraus deportirali v Auschwitz. Tam je judovskemu pedagogu Frediju Hirschu v tako imenovanem otroškem bloku ob smrtni nevarnosti uspelo organizirati nekakšno skrivno šolo za otroke. Zanje je uredil morda najmanjšo knjižnico na svetu.

Obsegala je le približno ducat deloma povsem razcapanih knjig, med njimi atlas, ruski učbenik, knjigo o geometriji in različne pripovedi. Dita je postala knjižničarka. Zjutraj je knjige razdelila, zvečer pa jih je spet zbrala in skrila.

Številne knjige, odkrito povedano, za otroke niso bile ravno primerne. Zato so zaporniki naredili nekaj izjemnega: sami so postali knjige. Kdor je prebral zgodbo, jo je pripovedoval naprej, pogosto po poglavjih. Otroci pa so nestrpno čakali na nadaljevanje naslednji dan.

Zgodba o Diti Kraus in govorečih knjigah me je pretresla, ko sem prvič izvedel zanjo. V svetu, v katerem so otrokom vzeli vse, so jim zgodbe lahko vrnile vsaj kanček običajnega življenja. Prebrane in pripovedovane besede, ki so v glavi zorele v podobe in domišljijske zgodbe.

Ko smo že pri tem: branje ima še posebej lep učinek, kadar beremo drug drugemu. Denimo starši otrokom ali partnerja drug drugemu v romantični dvojini. To se, mimogrede, dotika nečesa zelo značilnega, saj je bilo branje dolgo časa družabno početje.

Ljudje niso brali sami in tiho v svoji sobici, temveč so se zbrali okrog bralca in očarano poslušali besede. Ob tem poročajo o močnem občutku povezanosti. Zato še danes obstajajo skupnosti, ki to navado zelo skrbno ohranjajo.

Vzemimo na primer delavke in delavce na Kubi, ki v velikih dvoranah zvijajo cigare. Od devetnajstega stoletja jim tam tako imenovani lektor redno bere iz časopisov ali romanov. Brez šale, res je tako. Zaposleni lahko celo sami izberejo, kaj bodo poslušali. Okrog leta 2012 so to tradicijo razglasili za kubansko nacionalno kulturno dediščino.

Najlepše zgodbe so se znašle celo v imenih cigar. Po legendi naj bi bili eni najbolj priljubljenih, Montecristo in Romeo y Julieta, poimenovani po najljubših knjigah delavk in delavcev, ki zvijajo cigare. Mar ni to ganljivo? Ko sem raziskoval to čudovito zgodbo, sem skoraj potočil solzo. In skoraj sem pokadil tudi cigaro.

Da glasno branje ljudi zbližuje, seveda opažamo tudi zunaj dvoran tovarn cigar. Ljudi so že večkrat spraševali, kako doživljajo skupno sedenje v skupini in poslušanje zgodbe. Vsi so poročali o boljšem počutju in višji kakovosti življenja, v nekaterih raziskavah pa tudi o manj depresivnih simptomih.

Zlasti pri starejših ljudeh je učinek očitno izrazit. Če si občasno berejo drug drugemu, občutijo manj osamljenosti, večjo družbeno vključenost in večje zadovoljstvo s svojimi družbenimi odnosi. Strokovni izraz za to je shared reading, skupno branje. Morda bi si morali tudi v partnerskih odnosih spet začeti občasno brati drug drugemu.

Ko si namreč prek knjig posojamo svoje zamisli, predstave in sanje, nastaja podlaga, na kateri se lahko začnemo pogovarjati ter te zamisli skupaj uresničevati. Navsezadnje se vsaka sprememba začne s predstavo.

Ciceron je v pismu Varonu v prostem prevodu zapisal: »Če imaš vrt in knjižnico, ti ne bo ničesar manjkalo.« Temu po mojem res ni kaj dodati. Razen morda kratkega sklepa.

Danes mi ob raziskavah PISA ni šlo za to, da bi se znašal nad ubogimi učenci, postavljal učitelje na pranger ali tarnal nad zgrešeno šolsko politiko. Drugi to počnejo že dovolj in nikomur ni treba, da k temu še jaz pristavi svoj lonček.

Dogajanje sem želel predvsem izkoristiti kot povod za razmislek o čudoviti sposobnosti, ki odlikuje nas ljudi: o branju. Žal to danes počnemo vse redkeje. Zlasti dolgotrajnejšega in zbranega branja je vse manj. Eden od razlogov je, da morajo knjige tekmovati z vse več digitalnimi dražljaji.

Hkrati predvsem pri mladih upada sposobnost razumevanja zahtevnejših besedil. Naj ta resnica še tako boli, si jo moramo pošteno priznati, če želimo priti do pravih sklepov. Pri tem danes iz znanosti vemo toliko o prednostih rednega branja.

Ko beremo, nam drug človek za nekaj časa posodi svoje misli. Tako vstopamo v tuje svetove, širimo svoje obzorje in zavzemamo nove perspektive. Razbiramo pomene, rišemo podobe, prepoznavamo povezave, preverjamo argumente in sklepamo.

Hkrati pa vadimo tisto, kar bi lahko imenovali conditio sine qua non, nujni pogoj vsake spoznavne dejavnosti: svojo pozornost. Branje tako močno vpliva na nas, da celo spreminja funkcionalno organizacijo možganov, kot smo že povedali. Zlasti vidni in jezikovni sistemi pri ljudeh, ki berejo, tesneje sodelujejo.

Branje oblikuje naše možgane in izobražuje naš um, veliko bolj kot marsikatera posamezna vaja za možgane. Tudi v času drsanja po zaslonih in neskončnega pomikanja po vsebinah zato nikakor ni zastarela kulturna veščina.

Če pa želimo pri tem kaj spremeniti, odgovornosti ne smemo naložiti samo učiteljem. Kot starši bi morali svojim otrokom znova približati veselje do branja oziroma ga morda tudi zahtevati, kadar je to potrebno. In sami bi jim morali biti zgled.

Če vas otrok kdaj vpraša: »Zakaj bi zdaj bral to knjigo, če pa je tudi na Netflixu ali mi jo ChatGPT povzame v sto znakih?«, mu pojasnite večnamensko vadbo. Branje je kot celovita vadba duševnih mišic z eno samo vajo.

Ali pa omenite, da je miselni napor lahko eden od dejavnikov kognitivnega zdravja v starosti – ključna beseda je dolgoživost. Če vam še vedno ne verjame, mu preprosto predvajajte ta podkast.

Sir Francis Bacon je nekoč zapisal, da je nekatere knjige treba okusiti, druge pogoltniti, nekaj redkih pa prežvečiti in prebaviti. Ne glede na to, kako jih nazadnje zaužijemo, bi morali v svojih otrocih, pa tudi v sebi, znova vzbuditi več teka po knjigah.

Upam, da mi je s to epizodo uspelo k temu vsaj malo prispevati. V svetu, polnem zaslonov, je ponovno odkrivanje branja morda najlepše darilo, ki ga lahko podarimo svojim možganom. In to v katerem koli življenjskem obdobju.

Dobra knjiga je kot ključ, ki nam odpre vrata v skrivnostni svet za njimi. Skoznje moramo le še stopiti sami.

Dodatne informacije najdete na www.drvolkerbusch.de.

 

***

Pripis: 

Fotka: Celo poletje sem imel nameraval pospraviti sobo. Kip Lenina, ki so mi ga podarili v Osijeku, sem spravil iz lope v hišo. Nekoč bo stal nekje na enem lepem podstavku. Knjige so ta hip popolnoma nenajdljive. Nekoč bom pospravil nekam. Nekoč.

Puudarjen tekst: moj izbor. Moral sem se precej bremzati. Ker bi z lahkoto bilo skoraj vse debelo/črno.