Včasih pomislim: U, če bi lahko za kak dan živel v času, ko so gradili ptujski grad ...

Stoletja nazaj, ko še ni bilo bormašin, mešalcev, hrušk z betonom, ne fleksaric, visokih dvigal, buldožerjev, ne svedrov z diamantno glavo, ki gredo skozi beton kakor nož skoz puter ... 

Eno je gotovo: nekoč so gradili nedvomno počasi. Na roke.

Tudi sam delam v najmanj 2500 let stari branži.
Starejša od nje je morda le še najstarejša obrt.

Par kvadratnih metrov prazne površine, ki ji pravimo oder; ljudje, ki si doma skušajo zapomniti dramatikove besede (igralci); oblečeni v to, čemur pravimo kostumi; v roko jim potisnemo kakšno stvar (rekvizit); sedejo na kak stol (scenografija); na vse skupaj posvetimo (light design); za konec še podložimo (ali preglasimo) z glabo, in to je v glavnem to. Vsemu skupaj pa še prej-ko-slej hočemo dati smisel in pomen (režija, dramaturgija).

Delamo na roke.
Delamo tako hitro oz. počasi kot zmorejo človeški možgani, človeška srca in drugi človekovi organi. Tudi ti se v 2500 letih niso kaj dosti spemenili.
Nobena mašina tu ne pomaga.
Delamo na domišljijo.
Delamo na različne poglede.
Delamo na konflikt.
Delamo 'peš'.
Ko je ata zidal našo hišo na Hajdini, so beton mešali še na roke, peš. Premetavali so isti matieral n-krat sem in tja. Točno tako počnemo mi z avtorjevimi besedami: nešteto krat sem ter tja. Že od starih Grkov; še danes.

Oni dan je prišla Tina, asistentka scenografije:
- Nisan stilga izracunat ..., pa sam stavila sve skupa u umjetnu inteligenciju i eto, gotovo za par sekundi.
Potem pa dan kasneje Pere, ki je prevzel tudi glasbo:
- Prebacia sam komad s youtuba u umjetnu inteligenciju, i za čas mi mi skinia vokal i eto matrice.

Naše gledališke "počasnosti", dela "na roko", in druženja s pubuliko v živo ne bo spodnesla niti umetna inteligenca.
Da bo teatra konec, so napovedovali ob pojavu radia, pa kasneje filma, pa televizije, pa vhs-a, pa dvd-ja. Pretočne vsebine - še en brezzobi tiger za živo gledališče.

Človek je v svoji biti namreč zelo "staromodno bitje". Od Antigone naprej se zapleta v konflikte in drame; živi, se bori, hrepeni, zavzema za svoje vrednote proti tujim, je za ... in je proti ..., zato, ker ..., in da bi ...
In vse to želi deliti; tu in zdaj, v živo, z drugimi ljudmi.

Analogno, počasi, peš. Počnem to zdaj že skoraj petintrideset let. 

Verjamem, da je umetna inteligenca hitrejša in lahko obdela oooogromno podatkov. Ne verjamem pa, da je lahko tako šarmantna kot naravna zarukanost nas, ljudi.

P.s.:
Za ljubitelje proznega branja priporočam: Počasnost od Milana Kundere. 
Za ljubitelje premišljevanja pa esej o počasnosti v: Ameriška predavanja od Itala Calvina.