V MGP sem si ogledal nastop ptujskih gledaliških gimnazijcev ob njihovem šolskem polletju. Nastopili so prvi, drugi in tretji letniki. (Četrti ima zaradi mature rahlo drugačen režim in pripravi ob koncu šolskega leta obsežnejši nastop.) Datum ogleda: 8. 12. 2025 (18.30 - 20.00; z odmori za menjavo razredov na odru.) 

Za predmet Igra in govor sta se v Gimnaziji ta hip ustalila dva učitelja: Ajda Valcl in Sandi Jesenik. Ajda je po poklicu režiserka, Sandi dramaturg. Oba sta dolga leta delovala kot svobodnjaka (in še vedno), vedno bolj pa postajata tudi prvenstveno učitelja. Kar je za ptujsko gledališko šolo prima. Sandi je bil mentor prvemu in drugem letniku, Ajda je tretjemu in četrtemu. 

Prvi letniki so nam pokazali prve korake po odru. Sploh ni tako enostavno “biti prezenten”, ko se zavesa dvigne. Pogled sili na tla (kakor da bi bilo tam kaj za gledalce zanimivega), majhen ptujski oder postane kar nekako ooogromen in globok in gneča tam zadaj zna biti kmalu kar velika. Zato pa mentor pravilno usmerja dijake “naprej”, “v luč”, proti rampi, proti občinstvu. Mladi igralci se zrcalijo, posvečajo pozornost drug drugemu in potem “dajo mir” - se umirijo, ležejo na tla in so “ozadje” za vsakega od sošolcev, ki zdaj recitira poezijo. Izbrali so si slovenske klasike. Ob njih “trenirali” pravorečje, glasnost, razumljivost, da o pomenskih poudarkih in zametkih interpretacije niti ne govorimo. Za igralca - vseživljenjsko izobraževanje; newer ending story. 

Drugi letniki so šli korak naprej. Ostali so še vedno pri klasiki (Ionesco, Plešasta pevka), ampak že predpripravili situacijo za dialog. Že se da slutiti odrski odnos med dvema likoma na odru, ki bo tema “jutri-pojutrišnjem”. Pozornost, zbranost, preciznost govora in predvsem mišjenja, logični poudarki, govorni ritem; to je bila njihova “kontrolna naloga”. 

(Dokaz na fotografiji spodaj: drugi so že kar spravili občinstvo na noge!)

Tretji letniki so - če so prvi naredili prve korake, drugi šli korak naprej  - stekli v prostor. Zavzeli deske s svojimi improviziranimi nastopi. Oziroma situacijami, ki so si jih izmislili sami. Oni so že v odrski interakciji dveh, treh soigralcev. Tu je tema soigra, sodelovanje, dialog. Nastaja že tudi “kratka zgodba”, razvoj prizora in njegov konec. Lik s svojimi karakteristikami. Hitrost mišljenja, odzivnost, reaktibilnost – to so teme. 

Zelo sem vesel tega učiteljskega para Sandi – Ajda. Vidim premislek, ki sta ga naredila. Kaj bo v prvem, kaj v drugem, tretjem in četrtem letniku. Vidim nekakšen mini sistem, učni načrt, ki ga imata pripravljenega za vsa leta. Fino se mi zdi, kako je mišljen njihov razvoj in pred kakšne izzive so postavljeni. Postopoma, po korakih. 

Kajti namreč, vsak, ki se ob vstopu v srednjo šolo spogleduje z mislijo/željo, da bi bil nekoč rad igralec/ka, režiser itd., se v Gimnaziji Ptuj lahko resnično “sproba”. Nemudoma, takoj, na najboljši možen način; na lastni koži. Hitro se pokaže, komu je to bil to samo “preblisk” in kdo je pripravljen delati, vložiti več. Enako kot športnik. Dve uri telovadbe smo imeli pri pouku vsi, ampak nismo pa vsi postali profi športniki. (Še Turkov Sandi je potem, ko je bil velter boksarski držani prvak, nehal. Pa čeprav je pred gospo mamo uspešno skrival, kaj je počel, ko je šel “malo na kondicijski trening.”) Za želeti postati “gledališčnik po poklicu” je treba - že v srednji šoli! - kaj več od talenta; mnogo več, če smo konkretni. In ja, gimnazijski gledališčniki imajo na Ptuju to lepo možnost in priložnost: svoj uprizoritveni dar (potencial bi se lahko tudi sterilno reklo) in željo spoznavati in razvijati ob profesionalnih učiteljih igre in govora. Če/ko med srednjo šolo ugotovijo, da pa morda “to vseeno ni to”, kljub temu ni nič zaman: opravijo splošno maturo in gredo študirat “karkoli”. Kdor pa bo v štiri letih srednje šole resnično vse bolj čutil, da je “to to”, si bo poiskal možnosti za več, še več, največ ...  

Malo Samokritike: boljše so govorili dijaki prvih in drugih letnikov kot takrat, ko sem jih učil sam.  Tretji letniki so se nadvse lepo razvili (v prem sem jih spoznal), prav vsi so me presenetili, v glavnem in večini prijetno. 

Oh, kako sem srečen, da imamo to šolo na Ptuju. In gledališče. Kajti prihodnost bo pota obeh institucij gotovo še večkrat in prelepo prepletla. V to sem prepričan. Ampak za to je potreben čas. Roma non uno die aedificata est so rekli na Ptuju pred 2000 leti ali povedano po slovensko: potrpežljivost je božja mast 😉