S slovenskim PIVOM smo šli na(d) č(Č)eško.
Blago jesensko sonce je božalo praške hiše; do hišk v Mali ulički nismo prišli. Ni bilo časa.
Tudi v muzej žal nismo uspeli zaviti.

 

Smo pa zavili v tole trgovino.
Notri je dišalo, vam povem ...

 

 

Tudi tukaj, čisto blizu, je bil še en dišeč lokal.
Sicer za zaprtimi vrati.
Ampak so nam odprli vhod zadaj. Še iz časa korone menda prav pride in dobro služi.

 

 

Jaša je šel notri in se hotel vpisati. A so rekli, da je zamudil vpisni rok.
Pa smo šli v Slavijo, kavarno zraven.

 

Pogled na mesto s Hradčanov.
Visoke stavbe v ozadju stegujejo svoje vratove v luft.
Meni je streha puklaste gospe ob reki zanimivejša. Je nekaj na, pardon v, njej.

 

 

Ponoči sem mislil, da bomo lutali po praznih ulicah.
Nič nismo. Mladine pred tem Louvrom je bilo opolnoči kot mladih na Ptuju na pustni torek popoldne.
Parkplaca pa podobno nobenega.

 

Na vogalu ob narodnem gledališču so svetile svečke.
Veliko srce.
Rekel je (med drugim): 
"V moralnem smislu smo zboleli, ker smo bili navajeni govoriti čisto nasprotno od tistega, kar smo mislili."

 

 

Še ena s ceste.
Spomnil sem se Fredijevega aforizma:
"Kakšne ceste, takšne pocestnice."

 

 

Žalostno sta fanta na delovnem mestu gledala objekte na sceni,
zavedajoč se,
da so samo za gledat.

 

Sicer pa smo občinstvu pokazali tudi 
malo domačega dizajna
od predvčerajšnjim:

 

 

Eto. Tako. Na kratko.
Vsega pa je kriv moj cimer, Janez, zadnji mož v obrambi.
On nas je zvlekel tja, v svojem kombiju. 
Sem misli, da rad berem knjige. Pa sem ugotovil, ob Janezu, da se motim. Namreč:
Ko sem zmatran padel v pojstlo, je on 'šu še mal na recepcijo kej prebrat, da si mal glavo spuca'.

 

No, pa še ene fajn češke besede sem se naučil: sebekontrola.
So pa trpelivost, laskavost in vytrvalost kakopak tudi lepe.
(vytrvalost je malo bolj nedomača, zato povem, pomeni: vztrajnost).