Drugič v življenju

Prvič je bilo, ko je doktoriral takratni svak. Na FERI-ju; še v prejšnjem stoletju, bi rekel.
Po študiju so ga zaposlili na faksu kot mladega raziskovalca.
Raziskoval je nekaj o tem, kako naj bi nekoč prišlo do tega, da se bo računalnik sam inteligentno učil. ;-)

Seveda na zagovoru nisem razumel ničesar. Sami neki grafi, razpredelnice, matrike in matematični izrazi.
Spomnim se pa zanimivega imena. Morda je bil svakov mentor ali član komisije človek s priimkom Đonlagić.

Drugič je bilo pred dnevi.

Prijatelj me je povabil na zagovor svoje doktorske disertacije, pa sem šel.
Ukvarjal se je z madžarskim psihoanalitikom Sándorjem Ferenczijem in pojmom intersubjektivnosti. Z vzajemnostjo.

Šel je Sándor malo po svoje, sem si razložil. S pacientom je počel nekaj, kar se po fotru Freudu nikakor ne bi smelo.
»To se tak ne dela,« bi rekel Zigi.
Šandor pa je odprl (hote, nehote, zavedno, nezavedno?) novo delovišče.

Zanimivo mi je bilo. Zelo.

Poslušati, kako se pri doktoratu iz filozofije zastavi vprašanje, postavijo hipoteze, kako se argumentira, interpretira in nazadnje pride do sklepov.
Tokrat sem razumel kakšen izraz več kot takrat.
Sem pa zraven, po svoje, asociiral in imel svoj žur v glavi.
Vzajemnost je bila beseda, ki sem jo večkrat slišal.
In v njej sem zaslišal zajemanje.

Po poti domov sem si mislil:

Vse, kar smo homo sapiensi ustvarili, je morda eno samo opisovanje stanja stvari.
Z enačbami, besedami, filmskimi podobami, slikami, notami, metri, mikrometri, nanometri in vsemi drugimi merskimi enotami našega sveta.

Sam bi rad »doktoriral« iz nečesa drugega.

Ne opisati stvari.
Dotakniti se je.
Zariti se v sredico in jo izkusiti. Tako do konca, da ne ostane nič.
Nič. Deljenje brez ostanka.
(Saj vem, da mi bo s pomočjo narave na koncu uspelo. Nemogoče je, da mi ne bi. Do takrat pa bom še velikokrat brez obstanka.)

Biti onkraj besed.
Ali še-ne-v-besedi.
Čisto izkustvo.

No, saj vem.
Če bi bilo tako, bi svet umolknil.
In v mojem tihem svetu bi potem, če že kdo, spregovorili pesniki.

Ker najboljši med njimi ne opisujejo stvari.
Za hip se je dotaknejo.

Potem pa je treba vendarle odpreti usta.
Že samo zato, da se dogovorimo, kdo bo šel v trgovino in kdo bo odnesel smeti.
In tako dalje.
Od zibelke do groba.

Na fotografiji zgoraj: Feri, k. g.; Mladen Dolar, član komisije; Bojan Borstner, predsednik komisije; odslej dr. Zoltan Pap in njegov mentor Boris Vezjak. (Vsi navedeni seveda doktorji.) Pa še nekaj k. g.-jev (kot gostov) ni gor: gospe mame in mamine prijateljice pediatrinje, pa Bojana Filipiča, kandidatovega supervizorja in nekaj deklet, za katere nisem vedel, kam naj jih dam. Oko mojega fotoaparata na telefonu pač ni ribje oko.

Čestitke še enkrat, dr. Zoltan.