Ogledal sem si zaključni nastop 4. letnika ptujske umetniške gimnazije – smer gledališče. Izbrana tema so bile Drame princes Nobelove nagrajenke za literaturo Elfriede Jelinek. Bilo je 24. aprila 2025 v Mestnem gledališču Ptuj. Trajanje: ena ura. Nastopile so: Ana, Ajda, Ema, Eva, Nika, Lana, Vita. Mentorica je bila Ajda Valcl.

Takole:
Tole zdaj je druga generacija, ki končuje ptujsko umetniško gimnazijo. Ker sem dijakinje učil v prvem in drugem letniku tudi sam, sem si njihovo končno produkcijo ogledal s še večjo radovednostjo.

O čem sem razmišljal, medtem ko sem jih gledal?

O tem, kako se v gledališkem formatu (formati so v umetniški gimnaziji – likovna smer - recimo še: fotografija, slika, risba, kip, kolaž, grafika ipd. ...), kako se torej v formatu “gledališče” vidi še vse kaj drugega kot samo bazični predmet “Igra in govor”, zaradi katerega smo konec koncev tistega večera prišli v gledališče: babice, dedki, razredniki, profesorji, kak fant (beri: princ) katere od nastopajočih ... Bili so tam tudi mlajši bratje in sestre ter seveda upravičeno ponosni mame in očetje. Pa razredničarka in učitelji, ki učijo druge predmete ter pedagoginja. Zanima jih, kako rastejo njihovi “varovanci”.
Ja, vesel sem bil, da je bilo v dvorani toliko učiteljev; tudi ravnatelj. Ne bi jim bilo treba priti. Ni njihov predmet. Tudi njihovih “pisnih in ustnih kontrolk” se ne hodi gledat. Ampak so prišli. Ker jim je očitno mar. Še posebej pa sem bil vesel "lanske" dijakinje Sanje -zdaj že študentke, ki je prišla pogledat eno leto mlajše nekdanje sogimnazijke. Tudi tako raste ptusjka gledališča publika jutrišnjega dne.

No, je že tako, da je bistvo gledališke smeri končen, javni gledališki nastop. Vanj se zlijejo vse številne ure “skritega” pouka; dokler končno ne pride do “premiere” - javnega pokuka v pouk, s katerim zdaj že tradicionalno gledališčniki zaključujejo svoje delo.

Dekleta 4. U so prikazala kolaž monologov Elfriede Jelinek in svojih lastnih besedil kot nekakšen komentar, intervencijo, dopolnilo, izvajanje (iz njih) samih. In pri vsem tem njihovem početju na odru (agon, to act) se vidi TUDI širša miselna orodjarna, ki so si jo zgradile in se z njo počasi opremljale skozi leta šolanja TUDI pri predmetih sociologija, psihologija, filozofija, zgodovina, da o slovenskem jeziku in književnosti, kot še enem formatu izražanja (ubesedovanja sveta), niti ne govorimo. Pa če dodamo še tuje jezike, smo pri eni taki kompleksni reči, ki se ji v šoli precej suhoparno reče “medpredmetne povezave”. Bolj gre za med-možganske prevezave, preskoke, prekuce, premete in številne domete, ki jih zmore besednjak srednješolca, ki bo svojo kognicijo kmalu preverjal na splošni maturi.

Na odru pa se dijakinje preverjajo še v (marsi)čem drugem. Prav pri teh P/princesah (vseeno, z malo ali veliko začetnico) se je to pokazalo neskončno v oči vpijoče. Za se izraziti, potrebuješ izraze. Izrazi so pojmi, mentalna orodja. Učenje je razširjanje besedišča (pravzaprav mislišča). Nastop na odrskih deskah je narejen iz mladih teles, svežih, navitih in nabritih možgan, nato pa še premišljanj in čustvovanj. Nastop je tako izraz celovitosti doživljanj. Nekaj, kar je preplet možgan (kognicija), srca (emocija), trebuha (slutnja, intuicija, občutek) in rok (delovanje/dejanje/udejanjanje).
Vse to pa ne (na)polni le dijakovih “šolskih ur” pri pouku predmeta Igra in govor; vse to se nadvse počasi v/gravira v dijakov vsakdan 24/7, od polletja do polletja, iz letnika v letnik. Dokler mu nekega lepega dne po štirih letih ne rečemo: Zdaj si pa maturus, matura; dobrodošel/a v svetu odraslih! Zrel/a si.

Tako torej nekega dne dijakinje pri dramski igri pridejo do četrtega letnika in v roke dobijo eno tako v resnici ne ravno enostavno pisateljico, Elfriede Jelinek, in so postavljene pred nalogo: Izvolite, tukaj imate dramski tekst – naredite na odru nekaj iz tega in nam to pokažite.

To, kar so u-stvarile (in beseda je stvar/meso postala) in kar smo lahko gledali na odru, pa je le polovica! Takisto pomembno je prav tisto, kar so počele po poti, da so prišle do sem (do poklona na koncu). Kaj (vse) je to bilo, prav dobro vejo same. Še točneje: vejo le one. Kako so v prvem polletju prvega letnika morale 30 sekund govoriti brez priprave, se odzvati na izziv, ki je prišel iz publike, pa - če kar lepo preskočim vsakega pol leta, ko so morale pri Pokuku v pouk pred publiko – do njihovega nedavnega zadnjega gimnazijskega princeskastičnega nastopa. Morale so se povezati na tej poti.

Morale so sodelovati. Nobena ni mogla “uspeti” sama. Gledališki pouk ne uči samo govoriti, ne samo stati in delovati na odru; uči tudi sodelovati. Biti in se dati na voljo drugemu. Zato, da skupaj nastane nekaj, česar nobeden ne more (narediti) sam. Sinergija; tisto, ko je ena plus ena, več kot dve.

Preseganje samosti pa je začetek skupnostnosti. Dekleta vedo, o čem govorim. Zato je gledališče oblika učenja so-delovanja par exellence. In še mnogih drugih so-jev (soustvarjanja, soglašanje, ustreznega izražanja ne-soglašanje, so-čutenja, sočustvovanja, sopotništva, so-sledja pravih korakov ...) Zato njihov izdelek ni najbolj pomemben. - In ja, da ne bo pomote: odličen je! - Svež, mladosten, kar pomeni: njihov. - Najbolj pomembna je pot, ki so jo prehodile od prvega branja besedila do nastopa. Luknje, ki so se jim morale izogniti. Luže in mlakuže, ki so jih pošpricale po poti, jim zdrajsala obuvala in vse, kar jim je na tej poti prišlo naproti in šlo mimo.

Kmalu odhajajo vsaka po svoje, vsaka na svojo nadaljnjo pot, študirat. Prepričan sem, da jim bo to, kar so štiri leta zganjale pri “igri”, še marsikdaj prišlo še kako prav. Socialne veščine in kompetence bi se reklo. Ali kot bi to veliko lepše ubsedil pesnik: zavedanje, da na svetu nisi sam. Vedeti, kako ni vedno enostavno; ne s sabo; še s sabo ne. Kaj šele z drugimi. Hkrati, sočasno plesati skozi dni in si hoditi po prstih ravno dovolj malo, da nas to ne zjezi do te mere, da se ne gremo več ... Znala se bodo, dekleta, tudi jutri, pojutrišnjem, v nekem novem “razredu” na faksu povezati, izraziti, poiskati svoje mesto na “odru življenja”. Si prizadevati. In si izboriti. Izbrati, oblikovati. Zaznamovati s seboj svoj čas. Zase in za svoje. Odigrati svojo vlogo, svoje vloge.

O mentorici:
Šola je imela z Ajdo Valcl neskončno srečno roko. Kakšna sreča, da jo ima, takšno učiteljico. Kajti učiti je mogoče Dramsko igro in govor na številne, različne načine. Tudi takšne, ki bi mladega nastopajočega dušili, morili, grenili, veneli. V ptujskem primeru lahko samo izberete besede nasprotnega pomena od pomena zgoraj naštetih besed in že dobite hiter oris opisa učiteljice, s katero so prišle dijakinje do sem, kjer so: Ne duši - navduši; ne mori - zori jih; ne greni - eni in drugi gre naproti in jim pri tem ni napoti; dijakinje ne venijo - veselo buhtijo kot cvetovi, ki so jih na koncu nastopa princese zapičile v stole, ... na katerih so njihove tazadnje zadnja štiri leta goo(g)lile šolske klopi.

Vse dobro, dekleta, na vaših prihodnjih poteh. Zd/s/aj veste: ne gre za “igralstvo”; ves svet je oder. Zasedite ga in si ga zasadite, svoj vrt, po dobrih, modrih in ne vedno le modnih merilih.  
Znate; ready ste, samo še kanček sreče, pa bo.
Vse bo vrei. Najprej pa dobro odpišite maturo.