Začnimo na zahodu.

Prijatelj Simon Dobravec bo kmalu začel voditi novogoriški Kulturni dom.

Ko še ni bilo današnje stavbe SNG Nova Gorica in se je igralo v dvorani v Solkanu, je bila kakšna otroška predstava tudi v Kulturnem domu. Tam sem režiral Kraljeve smetanove kolačke (1993).

Zdaj je ta zavod iskal šefa. Simon se je prijavil. In bo vodil to hišo.

Kako mu privoščim!

Simona sem spoznal v zamejstvu. Prišel je v gledališki krožek, ki sem ga vodil pri slovenskih zamejcih. Potem je študiral v Moskvi, tam živel, delal, ima podjetje, snema filme … Zdaj bo svoje bogate izkušnje iz velikega mesta z impozantno kulturo lahko vnesel tudi v naše kraje. Primorske kraje.

Nadaljeval bo goriško-novogoriško EPK zgodbo.

Pred dnevi sva se srečala. On je že bil na svojem »gradbišču«, jaz tudi ob pravem: Rotovžu.

Selitev v osrednjo Slovenijo.

Prijatelj Jaša Jamnik je prevzel umetniško vodenje Šentjakobskega gledališča.

Ful stara hiša. Več kot sto let tradicije, 130 članov … Nekoč je Jaša že bil tam, se mi zdi. Zdaj je spet.

Zagnal se je sto na uro v pripravo nove sezone. Imel je že tudi premiero: Prah. Ogledal sem si jo. In užival. Super tekst, odlična igralca. Mala, intimna scena.

In koga tam srečam? Dušana Mlakarja, upokojenega profesorja režije. Mislim, da je bil celo Jašev profesor. Moj je bil.

»Režiraš kaj?« me je vprašal.

Zdaj že veste, kaj sem mu odgovoril.

»Od česa pa potem živiš?« je bilo naslednje vprašanje.

»Od ljubezni,« sem mu rekel.

In sva se režala.

Nekaj malega mi je Jaša povedal, kaj se je namenil početi, spremeniti, narediti.

Kako mu privoščim, da bi mu uspevalo!

Severozahod

Jeseniško gledališče ima bogato zgodovino. Tradicijo. Nekoč, pred leti sem tam gledal neko imenitno igro, ki jo je napisal Gregor Čušin, režiral pa igralec Gaber Terseglav. O, kako sem užival. In kako bom vesel, ko jo bom lahko nekoč nekje uprizoril.

No, ko smo delali v Gledališču Ptuj Kar je bilo in kar bo, mi je Vid Klemenc razlagal, da bo morda kandidiral za šefa na Jesenicah. Uspelo mu je. In zdaj je že krepko zakorakal v novo sezono jeseniškega gledališča. Žal vidim stvari le na FB, ampak, ja … naj mu dobro gre!

Jugovzhod

Iz brežiške gimnazije so mi pisali, da bi kupili zbirko mojih knjig o režiji. Seveda nisem mogel, da ne bi vprašal: "Kaj pa boste s tem? Saj to ni za brat ..."

Povedali so mi, da startajo gledališki/umetniški letnik. Učil pa bo Rok Sanda.

Roka (še) ne poznam osebno. Je pa ob zaključevanju zgodbe Sigledal sam ponudil, da bi nas rešil: preselite vse skupaj na moj strežnik in naj živi Sigledal naprej, je rekel.

Res, Rok, bili smo dobesedno ganjeni.

Tako.

Na vzhodu … zame vsak dan kaj novega. Sam neskončno uživam na našem gradbišču. Sijajne sodelavce imam. Stručkote. Vedo, kako se kaj dela. Čakajo, pričakujejo, da dam smer, ton, usmeritev. Pripravljeni so, da pripravijo start Rotovža.

Ostali bomo povezani, Jaša, Simon, Vid, Samo; sem prepričan. Roka pa bom še spoznal v živo.

Jaša se je pred dnevi, denimo, vračal s službene poti iz Ljutomera. Poklical je. Sam sem se vračal iz službe v Mariboru.

In sva se dobila na Ptuju.

Kako sem užival ta dan! Najprej v Mariboru s Simonom, ki je sinu študentu pripeljal zimsko »robo«. Nato še na Ptuju z Jašo.

Ptuj je bil ta dan središče mojega sveta.

***

Pripis.

Nazdravil sem jim na daljavo. Pijem rose, Mea culpa, Francija Cvetka.