Kultura, minus, sredstva, projekti, dragi samozaposleni ...

Vemo, o čem bom povedal par besed.
(Tudi sam sem od pomladi v čakalnici za urejanje statusa samozaposlenega v kulturi. ZATO pri poročilih še malo bolj zastrižem z ušesi, ko slišim zgoraj naštete besede.)

Naj povzamem in poenostavim kar se le da (in upam hkati ne preveč):
- Ministrica M_n odide in reče: Zapuščam ..., v dobrem stanju, ... -> denar je (= sredstva so zagotovljena).
- Ministrica M_n+1 pride, na primopredaji si sežeta v roke, se nasmehneta za/v kamere in čez mesec, dva, tri reče: Stanje je slabo, denarja ni (= sredstva niso zagotovljena).

Predstavljaj si, da si tam v službi, glavni računovodja/računovodkinja.

Šef ti narlči: potegnite skupaj, potrebujem povzetek stroškov, plan in realizacijo, stanje, excell tabelo. In v trenutku t1 torej narediš excell tabelo (ali si jo daš izpisati iz sistema) in jo neseš k šefu, ki ti jo je naročil.
In na dan t1 je ta tabela ... - takšna kot pač je.
Par mesecev kasneje, na dan t2, si ti še zmaraj v taisti službi. In znova ti rečejo, da naj potegneš skupaj stroške. Zbova odneseš tabelo. Seveda ni ista; v tem času je nastala neka razlika.

Potem pa prebereš v medijih, da je razlika v tvoji tabeli med trenutkom t₁ in t₂ ooooogromna, ne nepomembnih par jurčkov.(Mimogrede: Kdo je tu lisička?) 

Kako v tako majhnem časovenm intervalu nastane tako velika razlika?
Kako je to računovodja naračunal? Se je zmotil? V prvem ali v drugem primeru? V nobenem? V obeh? Kaj četrtega, petega? Tu ne gre za dilemo. Ampak tetralemo.

Kulurniki so dobili obvestilo, da naj do nadaljnjega ne pošiljajo več zahtevkov, ker ... Zaznana je nevarna luknja. Pozor. Stop. Prepoved prometa.

Eno je zaznati, drugo si to razlagati, tretje o/vrednotiti in šele četrto na podlagi tega delovati.
In mi vidimo trenutno zgolj konec: glagol, delovanje (ne pošiljajte).
Nismo videli tabel (zaznava), nismo si jih dali razložiti, pojasniti, vrednotimo pa seveda ja, radi, in to zelo hitro, takoj; najbrž v skladu s preferenco do politične opcije ministrice M_n ali M_n+1.

Seveda ne gre zato, kaj je naračunal računovodja in ali se je pri tem zmotil ali ne. Kaj šele, za koliko.
Naj povem še bolj brutalno? Koga briga glavni računovodja!
Gre za to, da je ena šefica rekla: Zdrave finance sem pustila, druga pa: au, finance so bubane.

Obe pa istočasno ne moreta imeti prav (toliko formalne logike pa še vem).

Predvsem se mi smili računovodja.
Kako si pogleda zjutraj v obraz? Včeraj je verjel eni tabeli, danes mora verjeti drugi? (Ali pa pač: včeraj je moral vejeti eni tabeli, danes mora verjeti drugi. Saj je vseeno. Princip je isti.)
Oddela, odda tabelo, pusti, da naredijo spredaj iz minusa plus ali prečrtajo plus in naredijo debeli minus in gre domov? 
S tem nočeš imeti nič? Ker hočeš imeti službo in plačo?

Kako pre/živiš v taki službi?

Po moje se odgovoru reče: od-staknjen, od-zlit, od-prežet s svojim delom.
Ali po domače: "Ni moja stvar."
Eno je moje delo, moja služba, drugo sem jaz. To ni isto. Jaz nisem moja služba. Jaz nisem moje delo.

Pet let pred penzijo sem in vsega pet let sem imel nad seboj šefa. Najbrž ne slučajno. Morda nisem narejen za to, da bi vsakih štiri, pet let verjel v nekaj drugega; kar ima enkrat spredaj plus, drugič minus (recimo).

Itak sem pa že pisal:
Opažam, da menedžerji in vodstva podjetij v svojih vizijah in poslanstvih radi pišejo: Verjamemo, da bomo v naslenjih petih letih postali vodilni proizvajalec ...; verjamemo, da je naša priložnost v ...; verjamemo, da so zaposleni naše največje bogastvo ...
Politiki - da ne govorim - imajo vero na ustih vsaj toliko kot gospod župnik: Verjam, da si volilke in volivci zaslužijo ... Verjamem, da smo presegli čase, ko ... Verjamem, da prihajajo časi, v katerih ... Verjajem, da smo naredili vse, da bi ... Verjamem, da bodo organi opravili ...

Kdo še komu verjame?

Komu verjameš ti?

Zakaj mu verjameš? Na osnovi česa mu verjameš?

Jaz vem, komu ali čemu ne- in ja- verjamem.

Zato zame vprašanje ni, kdo ima prav. Vprašanje je, po katerih merilih se odločim, komu bom verjel.