Pospravljal sem pisarno in našel zaprašen disk. Brez škatle, brez plastike, brez kablov za priklop. Kar tako, kos železa, magnet v pločevinastem ovitku. Nekje bi moral biti še en tak docking station ... Najdem, priklopim in res, disk se zavrti!
Kaj je bilo na njem? - Mapa z imenom "Gledališče Ptuj - Dnevnik". Zapiski iz let, ko sem bil delovodja v novo nastalem ptujskem poklicnem gledališču. Kaj naj zdaj s tem? Vržem kar lepo v koš? Ali pustim ležati, da bo škatla z magnetom nekoč dokončno pristala na Gajkah1? Jaz na Rogoznici2, del mene pa čez cesto? Pa sem si rekel: "Objavi. Mogoče bo komu zanimivo. Če ne drugemu, tebi in/ali tvojim bivšim sodelavcem. Boš videl, kako si takrat videl stvari, kako si si jih (pravilno ali narobe) razlagal in kako so te veselile (ali jezile/žalostile)."
Pred vami je torej osebni dnevnik zaposlenega v Mestnem gledališču Ptuj, v prvih letih njegovega delovanja. Se že kar vnaprej opravičujem - niti slučajno se mi namreč ne sanja, kaj vse bo pisalo v teh fajlih - če bom v zapisih oster, krivičen, nerazumevajač, ozkogleden, sebičen, ošaben, nečimrn, Samovoljen ipd. Klinc, takrat očitno nisem znal drugače. Nisem si dovoj zaupal, da bi zmogel stopiti do človeka in mu reči: “Glej, tu in tu mam s tabo problem, a se lahko pomeniva?” Tako da: bogve kaj vse sem zaupal svojemu do danes skrivnemu dnevniku. No, upam, da sem takrat naredil tudi kakšne stvari prav in dobro. Upam, da sem opazil tudi lepe reči; da nisem videl samo problemov in težav ravnokar rojenega gledališča.
Želim si, da bi nekoč v prihodnosti še enkrat vodil MGP. Takrat bom - tudi zaradi izkušenj iz prve petletke - boljši poslovodja. Dotlej pa delim z vami svoje tedanje zapise. Naj bodo nekakšno mikro darilo Mestnemu gledališču Ptuj za njegov tridesti rojstni dan. Mislim si: pri ostrenju slike preteklosti boljše kakšen pixel preveč kot premalo.
Čestitke vsem vpletenim v delovanje MGP za vsa leta nazaj in vse najboljše za naprej. Naj živi in se razvija!
***
1. september 19973, ponedeljek
Danes se začenja nova sezona. Dela je bilo vrh glave. Zdi se mi, da je urejeno vse, tako da mirne vesti in z dobrim občutkom odhajam v Kranj4. Vidim, da se hitro učim preklapljanja in to prestavljanje med “biro”-riranje, režiranjem, organiziranjem, debatiranje, planiranjem, kontroliranjem, delegiranjem... mi gre že kar dobro od rok. Torej: gremo dalje!
7. september 1997, nedelja
Čakam, da se začne Petrova kontrolka5. Zdaj še izdelujejo. Sprašujem se, kako naj nastopim. Kako naj ravnam čim bolj konstruktivno. Kako naj jih vodim, da bo rezultat 19. T. m. čim boljši. Ne vem. Skušam se spomniti, kako sem sam doživljal obiske umetniških vodij in kaj se mi je takrat zdelo z njihove strani o.k., kaj ne.
Iz Kranja sem se vrnil že v petek. Kljub dogovorjenim stvarem se mi je zdelo, da me je čakalo dovolj dela in da sem ves petek urejal nujne in potrebne stvari.
Jutri je hvala bogu novi ponedeljek. Hvala bogu zato, ker imam občutek, da se ob ponedeljkih vidi, kje smo, in kam se premikamo. Da na novo definiramo smer in popravljamo sproti manjše napake, ki bi lahko čez dlje časa vodile kdo ve kam.
Kakšne četrt urice sem bil tudi na vaji za Strojepiski. To, kar sem videl, se mi je zdelo kar zanimivo in slišal sem dosti možnosti za nek fini humor. No, interpretirala sta kar dinamično in zagnano. Prav zanima me, kaj bodo naredili.
Bil je močan naliv. Voda je zalila klet. Ni strašno, vendar je bilo poučno: listje je zamašilo odtok pri greznici med kletjo in garderobo in voda je vdrla pri vratih v klet. Hvala bogu je Niko z rokami odmašil odtok, tako da je kakšnih 60 do 70 cm vode odteklo namesto v klet, v kanalizacijo.
Počasi se bliža tudi prva tiskovna konferenca. Mislim, da bomo imeli pripravljen dober material. Tudi gledališki list za Zaboj mi je postal všeč.
(-> Se nadaljuje.)
***
Opombe in komentarji
1 - Ptujski center za ravnanje z odpadki.
2 - Ptujsko pokopališče. (Smetišče in pokopališče se nahajata tako rekoč čez cesto.)
3 - Če se sprašujete, od kod zdaj ta razlika - teater ustanovljen 4. 12. 1995, prvi dnevniški zapis pa je datiran s 1. 9. 1997 - je tukaj odgovor: Po sklepu o ustnovitvi na Mestnem svetu sem bil imenovan za direktorja. Dobil sem pisarno in v njej sameval in bil ves nesrečen; brez sodelavcev, brez pogodbe o zaposlitvi itd. Nekaj melaga o porodnih krčih sem napisal tukaj. Skratka: hitro sem odstopil, še preden so me zaposlili. Delo je nadaljeval Franc Mlakar; logična izbira, saj je bil poslovni vodja Zato.-ja. Zato.-jevci pa smo imeli en cilj: da se gledališče profesionalizra. Tako je Franci opravil registracijo firme, vpis na sodišču in ostalo papirologijo ter sestavil program od Govora malemu človeku do moje vrnitve. Čez dobro leto in pol sem se vrnil in se 1. julija 1997 zaposlil v Gledališču Ptuj.
Takšno je bilo takrat uradno ime zavoda; ‘Gledališče Ptuj’. Levi prilastek ‘mestno’ so dodali kasneje; ne vem, ali v Aničinem ali Renejevem času. Morda pa šele Peter. Ob “rojevanju gledališča” se nama je s Francijem zdelo pomembno, da je njegovo ime enostavno 'Gledališče Ptuj'. Morda pa bo nastala res kdaj regija, sva razmišljala, in Gledališče Ptuj bi lahko bilo tudi regijsko; zakaj se zdaj omejiti z ‘mestno’? (V mislih sva imeli seveda presneto pragmo: financiranje.
Skoraj prepričan sem, da mora biti kje še kak dnevnik, v katerem sem vodil nekakšne Samo-govore ob tipkovnici in kar ne morem verjeti, da ne bi zapisal, kaj se je dogajalo od ustanovitve 4. decembra 1995 do trenutka, ko sem se vrnil. Franci je v tem času iskal novega direktorja, povabil Lalija, da je zrežiral Polovične resnice, Tomi Janežič avtorski projekt Praznina, stara zgodba iz moje vasi, Sebastijan Horvat je režiral monodramo Elisabeth, jaz pa sem s študenti igre 4. letnika AGRFT v razredu Borisa Cavazze in Jožice Avbelj režiral njihovo diplomsko uprizoritev Victor, ali Otroci na oblasti. V tistem času sem končno diplomiral (v drugem poskusu, prvič so me vrgli), se prijavil na razpis za direktorja, bil izbran in začel svojo petletko v Gledališču Ptuj. No, in o tem boste lahko brali v prihodnjih objavah.
4 – Tole sem režiral v Kranju: https://repertoar.sigledal.org/predstava/1065 v tistem času, ko sem prevzemal vodenje Gledališča Ptuj.
5 - Peter Srpčič je za prvo premiero sezone režiral predstavo za otroke Oj, čudežni zaboj.
(3. 9. 2025)