Pred tremi leti, ko je ptujska gimnazija najavljala svoj nov program 'umetniška smer', sem poskušal povedati, zakaj se mi zdi to za naše okolje dobro. (Če bo Darko našel na 'mrtvi' spletni strani ptujcan.si takratni zapis, ga bom objavil.)
Letos junija sem bil v Berlinu in si kupil med drugim neko knjigo, neke učiteljice, ki že četrt stoletja poučuje "gledališče v šoli".
Zdaj sledi prevod uvoda iz te knjige. Objavljam ga, ker gospa pove stvari prav lepo, razumljivo in natančno. Objavljam ga, da se na moj novi prvi šolski dan sam spomnim in opomnim, zakaj z mladimi na Gimanaziji Ptuj sploh počnem, kar počnem.
***
Zakaj v šoli predmet Gledališče/Gledališka igra? V časih PISE, standardiziranja dosežkov in G8* se zdi monogim to kot nepotreben luksuz. Slišali smo sicer o uspehih finskega šolskega sistema in tudi o pomembni vlogi, ki ga v tem oziru igra pouk gledališča, ampak v naših krajih vendarle vlada zadrta miselnost, da so matematika, nemščina, angleščina in tako dalje pomembnejši.
Postavlja se vprašanje: Pomebnejši za kaj? Kajti medtem je vse bolj jasno, da kontinuirana, zanesljiva pot do poklica - šola, pripravništvo, specializacija, delovno mesto za nedoločen čas do upokojitve - več ne obstaja. Naša družba se je v zadnjih 20 letih zelo spremenila. Šola pa naspronto komaj kaj.
Naslednje generacije naj bi bile prožne, inovativne, mobilne, socialno inteligentne, zavedajoče se odgovornosti, kreativne in odporne na krize. V šolah pa se še naprej uči, če odmislimo nekaj svetlih izjem, kot nekoč; v 45-minutnem taktu - ostanku iz časov industrializacije, ko je bilo treba mlade pripraviti na delo v tovarnah. Še zmeraj za odmor predirljivo zazvoni zvonec ali kak podobno krasen zvočni signal. Še zmeraj se učenci/ke ob dopoldnevih ukvarjajo korak za korakom s tem in onim, ne da bi morali povezati vsebine v neko večjo celoto. In še zmeraj se poučuje po učnem načrtu, ki predpisuje vsebine in ustvarja stalno hektiko, ker vak učitelj in učiteljica že vnaprej ve, da ga v času, ki je na voljo, in ob drugih okoliščinah šolskega vsakdana in poteka pouka, tega učnega načrta, niti slučajno ne bo mogel/a izvseti.
S testi, kontrolkami, standardiziranimi preverjanji je znanje, ki bi naj ga dosegli, vse bolj zožano s ciljem, da bi se ga dalo meriti in narediti primerljivega. Predpisani "tunel znanja", skozi katere morajo vsi, postaja vse ožji. Predmeti, katerih učnih vsebin se ne da takoj izmeriti, konotrolirati in stehtati, odpadejo.
Na drugi strani pa gospodarska podjetja in obrati odkrivajo učinke gledališča pri krepitvi osebnosti in celi oddelki podjetij hodijo na vikend seminarje, ki jih izvajajo igralci in režiserji, da bi jih tam naredili "fit" za njihov delovni vskadan. Očitno so podjetja pripravljena plačati za to, kar so šole zamudile: oblikovanje osebnosti. Kaj nam dandanes pomaga, če znamo brez napake rešiti test multiplih izbir, v resničnem življenju pa nismo dorasli pogovoru z lastnim šefom, ne s tajnico, kaj šele s svojo konkurenco na delovnem mestu?
Zmaraj znova je uganka, zakaj določena dejstva v družbi ne vodijo do določenih posledic: Izobraževalni sistem škripa in poka pod vse večjimi zahtevami vse bolj spreminjajoče se družbe, se pa prestrašen krčevito drži popolnoma zastarelih koncpetov.
Predmet Gledališče je znan že od 70-ih let (!!! - zaklical 3 x SMS) kot uspešen učni koncept, ki pri mladih osupljivo spodbuja in krepi prav te kompetence, ki jih dandanes tako potrebujemo, da bi se lahko odvzali na raznovrstne zahteve družbe in v določni meri sami odločali o svojih življenjih. Pouk gledališča razvija med drugim tole:
- socialno in emocionalno inteligenco,
- ustvarjalnost,
- empatijo,
- samostojno mišljenje,
- spontanost,
- samozaupanje,
- karizmatičnost,
- sposobnost abstraktnega mišljenja,
- na reševanje konflikta usmerjeno vedenje,
- zavedanje odgovornosti,
- zmožnost, da se prebiješ (postaviš zase),
- skupinskega duha**,
- domišljijo,
- zmožnost biti v odnosu.
Čeprav so ti učinki med tem bili že dokazani celo s strani nevroznanosti, so šole še naprej postavljene pred drugačne prioritete. Zato obstaja samo ena možnost: "Ne obstaja drugo dobro - kot tisto, ki ga naredimo," povedano z besedami Ericha Kaestnerja.
Namesto da se še naprej pustimo, da nas razmere v šolah frustrirajo, lahko začnemo s spremembami tudi kar sami. Lotimo se - in poučujmo predmet Gledališče, kolikor pač lahko. Kajti s tem bomo dali svoj prispevek neprecenljive vrednosti za odraščajočo generacijo otrok.***
Dopolnite svoj pouk z gledališčem! Ni predmeta, pri katerm ne bi mogli učinkovito uporabiti metod in tehnik gledališča. In mogoče vam bo na vaši šoli celo uspelo izpeljati gledališki seminar - sčasoma celo več njih ... Za to potrebujete zgolj naslednje:
- potrpežljivost,
- sproščenost,
- dobro voljo,
- pogum,
- prazen prostor,
- barvne flumastre,
- kup papirja,
- predvajalnik glasbe,
- za motivacijo in pomoč pri startu pa tole knjigo
- in najpomembnejše: iskreno zanimanje za Vaše učence/ke!
Maike Plath
***
Maike Plath je učiteljica in članica predsedstva nemškega združenja za gledališko igro. Izvaja nadaljnje izobraževanje za učitelje/ce gledališkega pouka in prireja delavnice in predavanja na temo "biografsko gledališče."
Knjiga, iz katere je zgornji prevod, pa ima naslov: Biografisches Theater in der Schule, Beltz Verlag, Weinheim und Basel 2009.
---
*: mišljena je "turbo-matura".
**: Franjo, se spomniš, ko si mi pripovedoval, kako so bili žalostni Tevž in njegovi prijatelji na II. Gimaziji, ko je prišel dan, ko so zadnjič igrali Figarovo svatbo in se na ta način nekako za zmeraj ločili, poslovili, "razpadli"? To je to.
***: No, to dobro vedo/vemo generacije in generacije mladih, s katerimi je delala Branka. Od Kluba mladih do Stare steklarske. Nihče ni moral, ni bilo mus, ni bilo za oceno, ni bilo za točke itd.