Reformiranje šolstva, šolanje reforme
Ta tema me res že dolgo zanima.
Zakaj?
Ker sem nekaj let sam gulil šolske klopi.
Ker sem nekaj let učil študente na faksu.
Ker sem nekaj let učil gimnazijce.
Zato, ker občasno še vedno zajadram v kak razred ali dvorano kot predavatelj.
Nazadnje sem se čisto nakuril pred leti, ko so sporočili, da bo skupino za pripravo nove bele knjige o vzgoji in izobraževanju vodil dr. Jadran Lenarčič, takratni direktor Instituta Jožef Stefan. Raziskovalec robotike. Obenem slikar.
To!!!!! sem si rekel. Končno super odločitev, pravo povabilo, jes!
Človek, ki raziskuje in slika.
Človek, ki ve, da rabimo sodelovanje leve in desne (hemisfere).
Nakar je padla vlada. Iz napovedane bele knjige ni bilo nič.
Zdaj je spet na vidiku šolska reforma.
Spet sem si zaželel kurje polti.
Zato sem iz predala potegnil deset tez o današnji šoli.
Niso ravno od včeraj, mi pa te teze dr. Velimira Sriće še zdaj spravijo dlake pokonci.
1. Izobraževanje ni koristno!
Po raziskavah samo 10 % tega, kar se učenci naučijo med šolanjem, kadarkoli uporabijo v resničnem življenju. Predstavljajte si katerikoli drugi sistem, ki bi ustvarjal le 10 % pravilnih proizvodov. Bi ga lahko imeli za dobrega in zadovoljivega?
2. Izobraževanje proizvaja birokracijo, ne pa inovacij!
Sama narava izobraževanja je »proizvesti« administratorje — sledilce, poslušalce, izvrševalce — ne pa tistih, ki bodo ustvarjali spremembe: vodij, inovatorjev.
3. Nismo uspešni pri poučevanju ustvarjalnosti!
Ko poudarjamo, »kaj« se učimo, zanemarjamo, »kako« se učimo. Piflanje ima prednost pred razumevanjem, posebej pa smo neuspešni pri razvoju čustvene inteligence, osebnih kompetenc in družbenih veščin učencev.
4. Poudarek je na strokovnosti, ne pa na strasti in pobudi!
S poudarjanjem ozkih strokovnih znanj izobraževalni proces zanemarja pomen strasti, ustvarjalnosti in pobude kot ključnih virov uspeha in dosežkov.
5. Poučujemo, kako se učiti, ne pa tudi, kako se odučiti!
Izobraževanje daje prednost preteklosti pred prihodnostjo. V času hitrih tehnoloških sprememb se moramo osredotočiti na pridobivanje novih, inovativnih idej ter opuščanje zastarelih in napačnih!
6. Izobraževanje je racionalno in resno, moralo bi biti »cool«!
Današnje izobraževanje in šola sta učencem naporna in dolgočasna. Profesorji in učitelji morajo biti zabavljači, sposobni racionalne vsebine poučevati na »cool« in navdihujoč način.
7. Izobraževanje temelji na strahu!
Temelj obstoječega modela izobraževanja so nadzor, kazen in strah. Novi model mora krepiti samozaupanje in podjetniški duh, tako da učitelji učence »zalotijo pri tem, kar delajo dobro«, ne pa samo pri tem, kar delajo slabo.
8. Učenje je ločeno od dela, umetnost od znanosti, teorija od prakse!
Novi model mora omogočiti vseživljenjsko učenje. Cilj izobraževanja mora biti oblikovanje dobre, celovite, kompetentne, empatične osebe z občutkom za družbeno odgovornost.
9. Izobraževanje ne gradi integritete in etičnega ravnanja!
Izobraževanje mora postati sistem, v katerem se vsi učenci, učitelji in drugi zaposleni učijo in usposabljajo za to, da govorijo resnico, držijo obljube, prevzemajo odgovornost, priznavajo napake, spoštujejo pravila, zmagujejo na pošten način ter uživajo v življenju s humorjem, radostjo in ponižnostjo.
10. Mi pravzaprav ne iščemo nove paradigme!
Sedanji model izobraževalnega sistema v osnovi izvira iz obdobja renesanse. V drobnih reformah, ki jih izvajamo, ni vizije niti bistvenih obratov. Potrebne spremembe so težke, vendar možne — ob pravem vodstvu in viziji!
***
Pred mariborskim Rotovžem, za katerega delam, sem srečal Manco in Saro, dve moji nekdanji dijakinji. Zdaj študirata razredni pouk.
Jutri, pojutrišnjem bosta stopili v razred.
Za vse jima ni treba čakati na reformo. Že v eni šolski uri lahko presodita, čemu dati čas in kaj izpustiti. Kaj je pomembno za otroke, ki sedijo pred njima?
Kaj bosta od tega, kar sem ju učil, vzeli s seboj?
Kaj bosta vrgli v koš?