Ne morem, da ne bi povedal.

Je pa res čisto, čisto osebno.

Dva dogodka. Eden za drugim. Dobesedno od danes na jutri.

»Danes«

Bil sem gost na nekem radiu. Pogovor z novinarko na temo Rotovž. (Najbrž je bolj korektno, da ne pišem imena, da ne bom delal reklame.)

Odgovarjam na vprašanja. Poskušam povedati (zame) ključno.

In novinarka primerno vrta: »Primer? Te vaše namere o sodelovanju z občani, odprtih vrat?«
Odgovorim.

Končava pogovor.

Grem proti avtu.

Nekdo zakliče: »Gospod Samo!«

Ne poznam ga. Pride, se predstavi.

»Jaz sem bil zdaj v sosednji sobi za mešalno mizo in sem snemal vajin pogovor.«

Hvala, super, pravim.

In gospod nadaljuje:

»Veste, jaz sem v Rotovžu prvič poljubil punco, prvič poslušal Ekaterino Veliko in popušil svoj prvi joint. U, je b'lo to enih doživetij za celi film.«

»Ga narediva?« rečem.

In on pravi: »Takoj sem poleg. Pripravljen pomagati.«

…

»Jutri«

Ob kužnem znamenju sva sedela z morda bodočo sodelavko in se pogovarjala o tem, v kaj morda vstopa. Povabil sem jo, da bila bila producentka Rotovža.

Odhajava, pa naju nagovori četica tehle s fotografije.

Iz lepe košare lahko potegneva vsak svoj zvitek s sporočilom za naju.

Dobim to, kar je na fotki.

In se dogovorim s prijaznimi vzgojiteljicami: takoj ko bo mogoče, so vabljeni vsi skupaj v Rotovž. Da si skupaj izmislimo kakšno skupno reč.

To je to, kaj (se) dogaja, ko ideja sreča stvarnost.

Oktober še traja. Še sem v fazi poslušanja.

Kaj si želiš v Rotovžu? In kaj si za to pripravljen storiti?

Piši mi na: samo.strelec@nd-mb.si