Po prvem mesecu. Ko ideja trči ob stvarnost.

 

Prvi mesec je za menoj.

Srečeval sem Mariborčane. Tiste, ki se ukvarjajo s filmom, knjigo, vizualno umetnostjo, glasbo, plesom, poezijo. Obiskoval sem bodoče sosede. Srečal sem se z ljudmi iz medijev, znanosti, gospodarstva, politike; lokalne in državne. In naključne sogovornike, ki so zaradi tega ali onega stopili v dialog z menoj oziroma z mojo poletno idejo Rotovža (v linku spodaj). Spoznal sem avtorja arhitekture, po kateri boste hodili, celostne grafične podobe, ki vas bo srečevala in nagovarjala na spletu in realnem svetu.

Poslušal sem.
Pričakovanja. Predloge. Pomisleke. Kritike. Navdušenje. Dvome. Tudi nezaupanje.

Doživel sem prve trke med svojo idejo in stvarnostjo.

Nekateri so bili prijetni. Drugi manj. Nekateri so mi kaj potrdili. Drugi so mi načeli prepričanja. In nekaj srečanj je odprlo vprašanja, za katera pred mesecem sploh nisem vedel, da si jih moram zastaviti.

Zdaj še bolj mislim: Rotovški trg naj bo prostor trkov.

Kjer je trk, je energija. Je odboj. Je premik. Lahko nastane nekaj novega. Trk spreminja status quo.

Seveda ni vsak trk ploden. Lahko tudi poškoduje, odbije, zapre. Toda če znamo različnosti sprejemati, jih zdržati in z njimi nekaj početi, se lahko iz njih rodi nekaj, česar pred trkom ni bilo.

In prav to me zanima.

V prejšnjih zapisih sem objavljal svoj julijski program, s katerim sem kandidiral za to delo. Takrat sem razmišljal o Rotovžu, kakršnega sem si predstavljal.

Danes že nekoliko bolje poznam ljudi, odnose, pričakovanja in okoliščine, v katerih bo moral Rotovž zaživeti in potem živeti.

Zato je po prvem mesecu čas, da svoje premise ponovno zapišem.
Ne kot dokončno programsko izjavo. Prej kot trenutni posnetek lastnega (novega) razumevanja reči.

 

Kaj mislim danes? Koliko časa bo to razumevanje zdržalo? Kateri naslednji trk ga bo premaknil? In kam?

 

V nadaljevanju torej moj razmislek po prvem mesecu.

 

1. Od kulturne ustanove k prostoru nastajanja kulture

Rotovž razumem kot kulturno, družbeno in urbano infrastrukturo, katere pomena ni mogoče izčrpati s programom, arhitekturo, številom obiskovalcev ali institucionalno organizacijo.

V njem bodo delovale knjižnica, galerija, kino in druge kulturne dejavnosti. Vsaka ima svoje poslanstvo, strokovno avtonomijo in odgovornost.

Toda moja ambicija se ne konča pri njihovem uspešnem soobstoju.

Zanima me, kaj lahko nastane med njimi, okoli njih in zaradi njih, česar nobena sama ne bi mogla ustvariti.

Rotovž ne sme postati zgolj seštevek svojih ustanov in programov.

Zanima me kot prostor, v katerem se mesto srečuje s samim seboj: s svojo ustvarjalnostjo, zgodovino, znanjem, protislovji, predsodki, ambicijami in možnostmi.

Mesto, ki ni samo občinstvo kulturnih dogodkov, ampak tudi njihov pobudnik, sogovornik, kritik in soustvarjalec.

Rotovž kot kraj, kjer mesto misli samo sebe.
Rotovž je zame mesto, ki spreminja kulturo. Svojo in svojih meščanov, upuorabnikov in širše skupnosti.

 

2. Emergentnost: česar ne moremo vnaprej napisati v program

Eno mojih temeljnih izhodišč je emergentnost.

Pojem označuje nastajanje novih lastnosti, vzorcev ali možnosti iz medsebojnega delovanja sestavin nekega sistema. Celote zato ne moremo vedno razumeti zgolj iz njenih posameznih delov.

Program knjižnice lahko načrtujemo. Program kina lahko načrtujemo. Razstave, pogovore in predavanja prav tako.

Ne moremo pa v celoti načrtovati, kaj se bo zgodilo, ko bodo ti programi, njihovi ustvarjalci in obiskovalci vstopili v medsebojne odnose.
Ne tega, kar se bo kdo pogovarjal v kavarni. Še manj, kaj se bo (morda) izcimilo iz tega pogovora. Kdaj samo prijetno druženje, drugič bo padla kakšna ideja, tretjič bo nastal kak konstruktiven trk.

Srečanje znanstvenika, umetnice in naključnega obiskovalca lahko proizvede vprašanje, ki ga nihče od njih ne bi zastavil sam. Iz njega lahko nastane pobuda, sodelovanje ali projekt, na katerega nihče od organizatorjev ni pomislil.

Takšno nastajanje novega me zanima.

Emergentnost ni sinonim za naključnost, improvizacijo ali odsotnost odgovornosti.

Prav nasprotno.

Načrtovati moramo pogoje, ne da bi si domišljali, da lahko načrtujemo vse posledice.

Oblikujemo lahko dostopnost, prostorske možnosti, pravila sodelovanja, komunikacijske poti in okolje, v katerem se različni ljudje srečujejo.

Ne moremo pa predpisati vseh pomenov, odnosov in rezultatov, ki bodo iz tega nastali.

Zato bo eno mojih stalnih vprašanj: kaj se v Rotovžu poraja, česar nismo predvideli? In ali smo to sposobni prepoznati? In konstruktivno integrirati v že obstoječe?

 

3. Avtopoietičnost: od potrošnje kulture k njenemu soustvarjanju

Drugo izhodišče je avtopoietičnost.

Pojem avtopoieze sta v biologiji razvila Humberto Maturana in Francisco Varela pri opisovanju živih sistemov, ki skozi lastne procese ohranjajo in obnavljajo svojo organizacijo. Niklas Luhmann je pojem pozneje prenesel v teorijo družbenih sistemov, zlasti na področje komunikacije.

Ko govorim o avtopoietičnosti Rotovža, zato ne trdim, da je kulturna hiša dobesedno živ organizem ali da je vsaka samostojna ustvarjalnost že avtopoieza.

Pojem uporabljam kot teoretsko izhodišče za razmišljanje o pogojih, v katerih lahko dejavnosti, odnosi in komunikacije porajajo nadaljnje dejavnosti, odnose in komunikacije.

Tradicionalni kulturni model pogosto temelji na razmerju med tistim, ki program ponuja, in tistim, ki ga sprejema.

Ustanova organizira. Obiskovalec obišče.

Ta model je potreben, vendar zame nezadosten.

Želim si, da bi obiskovalec prišel zaradi dogodka, a bi se v njem nekaj sprožilo. Da bi postavil vprašanje. Se povezal z drugimi. Predlagal nekaj novega. Prevzel pobudo. Povabil sodelavce.

Da bi ena dejavnost sprožila drugo.

Institucija tako ni več edini izvor dogajanja.
Ne odpoveduje se svoji strokovni in organizacijski odgovornosti, temveč ustvarja pogoje, v katerih lahko nastajajo in se razvijajo tudi pobude zunaj njenega neposrednega programskega načrta.

Rotovž naj ne bo samo prostor, kjer se kultura dogaja. Naj bo tudi prostor, kjer kultura poraja nadaljnjo kulturo.

 

4. Sistemskost: Rotovž ni otok

Rotovža ne razumem kot izolirane ustanove, ampak kot vozlišče širšega sistema. (Kajti že per se je spoj različnih entitet.)

V ta sistem sodijo kulturne institucije, univerza, šole, znanstvenoraziskovalno okolje, gospodarstvo, civilna družba, lokalne skupnosti, neformalne skupine in posamezniki.

Nobenega od teh okolij ne razumem zgolj kot potencialnega dobavitelja vsebin, obiskovalcev ali finančnih sredstev.

Zanima me, kako lahko vstopajo v odnose, ki spreminjajo vse sodelujoče.

Umetnost zastavlja vprašanja v svojem jeziku. Znanost odpira spoznanja, ki lahko premaknejo umetniško imaginacijo. Občani prinašajo izkušnje vsakdanjega življenja, ki jih institucije iz svojih notranjih perspektiv ne zaznajo.

Sistemsko mišljenje zahteva tudi zavedanje, da poseg v eno razmerje vpliva na druga.

Odločitev o programu ni le odločitev o programu. Lahko je tudi odločitev o dostopnosti, pripadnosti, razdelitvi pozornosti, družbeni moči in tem, kdo dobi možnost javnega izražanja.

Ob tem ne želim zabrisati razlik med institucijami. Knjižnica ni galerija. Galerija ni kino.

Njihove razlike niso ovira, ki bi jo bilo treba odpraviti.

Prav razlike so lahko produktivni vir novih povezav.

Naloga skupnega vodenja Rotovža ni njihovo poenotenje, ampak omogočanje sodelovanja ob ohranjanju strokovne avtonomije.

 

5. Radikalni konstruktivizem: noben pogled ni pogled od nikoder

Četrto izhodišče je radikalni konstruktivizem.

V tradiciji Ernsta von Glasersfelda in kibernetike drugega reda Heinza von Foersterja spoznavanja ne razumemo kot preprostega zrcaljenja sveta, ki bi nam bil dostopen neodvisno od našega načina opazovanja.

Svet razumemo skozi razlikovanja, izkušnje, jezik, pričakovanja in miselne modele.

To ne pomeni, da je resnično karkoli, kar si kdo zamisli. Prav tako ne pomeni, da so vse trditve enako utemeljene ali da strokovno znanje nima posebne vrednosti.

Pomeni pa, da moramo biti pozorni tudi na lastne načine opazovanja.

Za vodenje Rotovža je to izjemno pomembno.

Ko mi nekdo pove, kaj Maribor potrebuje, ne slišim neposredno in dokončno izražene potrebe mesta. Slišim neko opazovanje mesta.

Ko nekdo kritizira Rotovž, ne dobim nujno njegove objektivne diagnoze, dobim pa dragocen vpogled v način, kako ga ta človek doživlja in razume.

Enako velja zame.

Tudi moj pogled na Rotovž je perspektiva, ne privilegirano mesto zunaj vseh perspektiv.

Zato poslušanja ne razumem kot komunikacijske taktike, s katero bi si pridobival naklonjenost.
Razumem ga kot spoznavno nujnost.

Če želim bolje razumeti mesto, moram srečati tudi načine razumevanja, ki so bistveno drugačni od mojega.

Toda iz tega ne izhaja, da mora biti vsaka pobuda sprejeta ali vsako mnenje prevedeno v programsko odločitev.
Različne interpretacije je treba slišati, preverjati, primerjati, soočati z argumenti in omejitvami ter zanje prevzemati odgovornost.

Poslušanje ni odpoved presoji.

 

6. Rotovž kot prostor opazovanja drugega reda

Če mesto misli samo sebe, ne zadostuje, da razpravlja o svojih problemih.

Pomembno je tudi, da prepoznava, kako te probleme sploh opazuje, poimenuje in razume.

Zakaj neko skupino prebivalcev razumemo kot obrobno? Zakaj neko dejavnost štejemo za kulturo, druge pa ne? (Ko pa je kultura vse, kar ni natura; prosto po Matjažu Kmeclu.) Zakaj je nekaj videti kot problem, nekaj drugega kot samoumevnost? Kdo določa, katera vprašanja sploh pridejo na dnevni red?

Tu se odpre prostor opazovanja drugega reda: ne opazujemo le pojavov, temveč tudi načine, kako jih drugi in mi sami opazujemo.

To se mi zdi eno najpomembnejših poslanstev sodobne kulturne ustanove.
Ne le predstavljati sveta.
Ne le omogočati razprave o svetu.
Temveč omogočiti, da ljudje prepoznamo tudi lastna izhodišča, slepe pege in samoumevnosti, s katerimi svet razlagamo.

Takšen Rotovž ni prostor, kjer bi se morali vsi strinjati.

Nasprotno. Potrebujem Rotovž, v katerem je mogoče produktivno nestrinjanje.

Kjer kritika ni motnja delovanja, ampak možnost za spremembo razumevanja.
Kjer se različnih pogledov ne skuša na silo prevesti v konsenz.
In kjer lahko ostane vprašanje odprto tudi takrat, ko ni takojšnjega odgovora.

 

7. Od programske ponudbe k javni inteligenci mesta

Iz teh izhodišč izhaja drugačno razumevanje programa.

Program zame ni samo seznam dogodkov, temveč tudi način organiziranja odnosov, vprašanj, srečevanj in možnosti za delovanje.

To ne pomeni, da bodo kakovosten film, kurirana umetnost, knjižnična dejavnost ali razstavna produkcija izgubili svojo osrednjo vlogo. Prav njihova strokovna kakovost daje Rotovžu vsebinsko težo.

Želim pa, da ob tem razvijamo tudi mehanizme, skozi katere mesto postaja dejavnejši soustvarjalec lastnega kulturnega in družbenega življenja.

Eden takšnih predlogov je Mestomat: javno in sledljivo zbiranje pobud občanov, njihova obravnava, odzivanje nanje ter možnost, da se nekatere razvijejo v konkretne projekte.

Drugi je Maribor ima TA_LENT: dolgoročno zamišljena platforma, skozi katero mesto prepoznava, povezuje in predstavlja svoje znanje, ustvarjalnost, izkušnje in talente ter jih postavlja v širši družbeni dialog. Dar, talent, navdih, uvid, kreativa - plus delo, garanje, fokus in še marsikaj - in šele potem tako opevana dodana vrednost, dobro plačana delovna mesta itd.

Prvo pobudo (mestomat) razumem kot način, kako mesto spregovori v Rotovž. Drugo (Maribor ima TA_LENT) kot način, kako iz Rotovža v mesto in širši svet krožijo znanje, spoznanja, ustvarjalnost in nove pobude.

To ni zgolj komunikacija v dveh smereh.
Zanima me, ali lahko takšno kroženje sčasoma spreminja tudi samo mesto: njegovo sposobnost sodelovanja, prepoznavanja lastnih potencialov, premišljevanja o prihodnosti in skupnega delovanja.

Rotovž tako lahko postane eno od vozlišč kolektivne inteligence mesta.
Ne zato, ker bi mesto imelo eno samo pamet, eno voljo ali enoten interes.
Ampak zato, ker lahko raznoliki glasovi, znanja in izkušnje v medsebojnih odnosih ustvarjajo razumevanje, ki ga posameznik ali ustanova sama ne bi mogla razviti.

 

8. Arhitektura omogoča. Ljudje udejanjajo.

Rotovž ima izjemno arhitekturno in urbano priložnost.

Toda stavba sama ne zagotavlja skupnosti. Odprt prostor še ne pomeni odprte institucije. Javno dostopen prostor še ni nujno prostor javnega delovanja.

Zato mi je blizu metafora dvorišča mesta. Kjer počasi spreminjamo kulturo: kulturo dialoga, kulturo nestrinajnja, kulturo pogovarjanja, kulturo sobivanja, kulturo toleriranja, kulturo integriranja, kulutro oblačenja, kulturo govorjenja, kulturo poslušanja, kulturo dialoga itd.

Ne gre zgolj za prostorske oznake: hiša kulture, kulturni center, dnevna soba mesta, dvorišče mesta ipd.

Dvorišče je prostor srečevanja različnih življenj. Na njem se lahko dogaja kaj organiziranega ali povsem spontanega. Nekdo pride z namenom. Drugi se samo ustavi. Tretji je tam vsak dan.

Toda dvorišče ni samo po sebi demokratično. Tudi na njem se lahko vzpostavljajo nevidne meje, prisvajanje prostora, izključevanje ali prevlada glasnejših.

Zato je treba odprtost nenehno preverjati v praksi.

Kdo vstopa? Kdo se vrača? Kdo se ne počuti povabljenega? Kdo lahko kaj predlaga? Kdo ima moč odločanja? Komu ostajajo vrata odprta samo formalno?

Rotovž je življenje skupnosti in življenje je stalna sprememba. Rotovž - spreminja kulturo.

Uspešnosti Rotovža zato ne želim presojati izključno s številom dogodkov in obiskovalcev.

Zanimali me bodo tudi znaki pripadnosti, ponavljajočega se sodelovanja, zaupanja, nastajanja novih povezav, vključevanja različnih generacij in samostojnih pobud.

Ne le, koliko ljudi je prišlo, temveč tudi kaj je njihov prihod omogočil, sprožil ali spremenil.

 

9. Vodenje: med namero in nepredvidljivostjo

Iz vsega povedanega ne izhaja manj vodenja, ampak drugačno razumevanje vodstvene odgovornosti.

V kompleksnem okolju vodja ne more biti avtor vsega, kar nastaja. Lahko pa pomembno vpliva na pogoje, pod katerimi nekaj sploh lahko nastane.

To zahteva jasne namere in hkrati pripravljenost, da se prvotne predstave spremenijo.
Zahteva odločanje, vendar tudi sposobnost poslušanja.
Zahteva organizacijski red, ki ne zaduši možnosti za nepričakovano.

Ne želim ustanove, v kateri bi bilo vse odvisno od mojih zamisli, moje navzočnosti ali mojih odločitev.

Uspeh bi bil, če bi Rotovž postopoma razvijal procese, odnose in zmožnosti, ki bi ustvarjalno delovali tudi brez mojega neposrednega posega.

Hkrati ne zagovarjam iluzije, da se bo kakovosten javni program razvil sam od sebe.
Nekdo mora določiti prioritete, razporejati sredstva, izbirati, presojati kakovost, prevzemati tveganja in odgovarjati za javni denar. Za to sem pač ta hip odgovoren jaz.

Odprtost procesa ni odsotnost odgovornosti za odločitve.

Prav v napetosti med premišljeno organizacijo in nepredvidljivostjo nastajanja novega vidim eno osrednjih nalog vodenja Rotovža.

 

10. Mesto, ki misli samo sebe

Rotovža ne želim razumeti kot dokončanega odgovora na vprašanje, kakšno kulturno središče potrebuje Maribor.

Razumem ga kot eno od možnosti, da mesto to vprašanje zastavlja vedno znova.
Skozi umetnost. Skozi znanost. Skozi knjige in filme. Skozi javno razpravo. Skozi srečevanja. Skozi pobude občanov. Tudi skozi konflikte, nestrinjanja in neuspehe.

Mesto, ki misli samo sebe, ni mesto, ki je doseglo soglasje o svoji identiteti.
Je mesto, ki zna postavljati pod vprašaj tudi lastne predstave o tem, kaj je, kaj potrebuje in kaj bi lahko postalo.

Rotovž sam ne more ustvariti takšnega mesta. Lahko pa prispeva infrastrukturo, strokovno znanje, prostor, čas in organizacijsko vztrajnost, da se takšni procesi lažje razvijajo.

Zato moja osrednja ambicija ni le, da bi bil Rotovž uspešno kulturno središče.

Želim si, da bi postal prostor, v katerem se ne proizvajajo le kulturni dogodki, temveč tudi nove povezave, novi pomeni in nove zmožnosti skupnega delovanja.
Ne le hiša, v katero mesto prihaja.

Hiša, v kateri se mesto srečuje s svojimi možnostmi.

***

In kaj zdaj, po prvem mesecu?

Julija letos sem imel idejo Rotovža.
Danes imam še vedno idejo. Toda zdaj ima ta ideja že nekaj prask, nekaj novih vprašanj in nekaj nepričakovanih zaveznikov.

In prav je tako.
Nočem je zaščititi pred stvarnostjo.
Hočem, da se z njo srečuje in z njo občuje.
Da trči.
Da (se) premakne.
Da (se) spreminja.
Ker kultura spreminja.
Rotovž - spreminjamo kulutro.

Kajti če se po vseh teh srečanjih moje razumevanje Rotovža ne bo spreminjalo, potem verjetno nisem zares poslušal.

 

...

• Prijava za pomočnika direktorja Narodnega doma Maribor, julij 2026 – PDF